Kot najstnici so se mi v postnem času vsako leto vsaj enkrat ponovile različne variacije sanj z isto vsebino: jedla sem sladkarije, ker sem pozabila, da sem se jim v postnem času odpovedala. In to je bila zame ena najhujših nočnih mor! Očitno sem se tako obremenjevala s tem, ali mi bo do cilja uspelo priteči brez padca, da si niti v spanju nisem dala miru ... Preslišala sem pomembno dejstvo, ki bi ga morala imeti pred očmi: v nebesa ne pridemo z lastnimi močmi. Ni se mi treba zanašati na svoja dela!

»Nebeškega kraljestva si ne zaslužimo s pridnim izpolnjevanjem zapovedi, ampak ga lahko le sprejmemo kot dar življenja,« so v postnem pastirskem pismu zapisali slovenski škofje. Vendar je marsi-
kdaj lažje kot sprejeti dar garati, sopihati, preizkušati lastne meje in predvsem kljukati alineje s seznama (p)(o)pravil. Čeprav je naporno, se je v resnici preprosto pehati v tekmi za Božjo ljubezen in naklonjenost ter nabirati točke za rezervo in za vsak primer. Ob tem si...