1. Ničelna toleranca do zlorab

Tik pred izvolitvijo za papeža je Ratzinger med razmišljanji, ki jih je pripravil za križev pot v Koloseju na veliki petek, opozoril na »umazanijo v Cerkvi«. Na položaju Petrovega naslednika mu je uspelo narediti preobrat v boju proti spolnim zlorabam s strani posvečenih oseb. Prekinil je molk, ki jih je obdajal, ter v cerkvenem okolju vzbudil zavedanje o resnosti težav. Pospešil je pravne postopke za laizacijo duhovnikov, uvedel sodelovanje s civilnimi oblastmi in okrepil odkrivanje zlorab. Uvedel je politiko ničelne tolerance do zlorabe otrok, na poti v ZDA je tako zatrdil: »Kdor je potrjeno kriv pedofilije, ne more biti duhovnik.« Kot prvi papež se je srečal z žrtvami in jih prosil za odpuščanje. Na to temo se je oglasil tudi kot zaslužni papež leta 2019, ko je v soglasju s papežem Frančiškom objavil svoj prispevek za vatikanski vrh o zlorabah. V njem je raziskal vzroke za val zlorab v Cerkvi in izpostavil moralni relativizem po letu 196...