Pisati in tudi objaviti spomine, v katerih oživijo tragične okoliščine druge svetovne vojne, verjetno ni lahka odločitev. Kako je v vas dozorela?

Prvi razlog je prepričanje, da se to ne sme pozabiti. Predvsem to! Veste, spomini res niso, kot pravijo, stoodstoten dokument, saj so izraz subjektivnega pogleda na določene stvari, dogodke, osebe, po drugi strani pa se lahko – posebno pri našem zgodovinopisju, ki mu manjka objektivnih presoj in dokazovanj – tudi več subjektivnih sodb vendarle približa neki objektivnosti. Že po verjetnostnem računu! Zato sem čutil potrebo, pravzaprav kar dolžnost do vseh tistih, ki niso imeli te sreče kot jaz in niso ostali živi, da to napravim, da zapišem spomine na tisti čas medvojnih in povojnih tragičnih izkušenj.

Sprva ste menda želeli ubesediti le teharsko izkušnjo. Zakaj ste ji pridružili tudi bližnje srečanje z ustaši v Zagrebu in s fašisti v Gonarsu?

Fenomen lagerja sem skušal zagrabi...