Zapri
Iskanje

Kakšna sta bila Slomškova zadnja ura in slovo

Za vas piše:
Liljana Urlep
Objava: 21. 09. 2022 / 17:08
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 24.09.2022 / 09:55
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Kakšna sta bila Slomškova zadnja ura in slovo

Kakšna sta bila Slomškova zadnja ura in slovo
Portret Antona Martina Slomška
Danes, 24. septembra je god bl. Antona Martina Slomška, jutri pa bo t. i. Slomškova nedelja. Blaženi škof je umrl 24. septembra 1862 v Mariboru. Pokopali so ga na mariborskem mestnem pokopališču. Slomškovo smrt je opisal njegov spovednik in prvi biograf Kosar, ki je škofa v njegovi zadnji bolezni in smrtni uri zvesto spremljal.

Po selitvi sedeža lavantinske škofije v Maribor leta 1859 škof Slomšek ni miroval in počival, ampak se je neutrudno posvečal svojemu delu in dolžnostim. Pri tem se ni oziral na zdrav­stvene težave oz. bolečine v želodcu in črevesju, ki so ga pestile vsaj že od leta 1851 naprej.

Spomladi leta 1862 je obis­kal Rim in se ob tej priložnosti papežu Piju IX. zahvalil, ker je odobril selitev škofijskega sedeža. Kljub slabemu počutju je po vrnitvi iz Rima opravil kanonično vizitacijo dekanije Laško (večino poti je moral opraviti kar peš) in se nato od 15. do 19. septembra udeležil duhovnih vaj v Rogaški Slatini. Med duhovnimi vajami je neredko spregovoril tudi o smrti. Po koncu duhovnih vaj je v nedeljo, 21. septembra, posvetil podružnično cerkev sv. Rozalije v župniji Kostrivnica in se nato zvečer vrnil v Maribor.

Naslednji dan, to je v ponedeljek, je povabil vodstvo bogoslovja v svoj vinograd pri Mariboru. V torek, 23. septembra, je kot navadno opravljal svoje delo, po kosilu pa se je celo odpravil počivat, kar sicer ni bila njegova navada. Popoldne je trpel zelo hude bolečine, tako da je moral ostati v postelji. Zdravnik, ki so ga poklicali, je ugotovil, da je prišlo do črevesne zapore oz. ukleščenja kile (hernia incarcerata). V Slomškovem času so zdravniki v takšnem primeru bolniku poskušali pomagati s kapljicami živega srebra, kar je poskušal tudi Slomškov zdravnik, vendar zdravilo škofu ni pomagalo.

Zadnji dan

Naslednje jutro, to je v sredo, 24. septembra, je škof že ob petih zjutraj poklical svojega spovednika in spirituala v bogoslovju Franca Kosarja, da bi pri njem opravil sveto spoved. Ob osmi uri je stolni župnik bolnemu škofu prinesel obhajilo in mu podelil zakrament bolniškega maziljenja. Popoldne se je stanje poslabšalo, tako da je škof trpel čedalje hujše bolečine. Proti večeru je sprejel še nekaj obiskov, med drugimi ga je obiskal tudi malečniški župnik in dobri prijatelj Marko Glaser. Po njihovem odhodu je pri bolniku ostal samo Kosar. Od šeste do sedme ure je bila v stolnici pred Najsvetejšim molitvena ura za bolnega škofa. Po končani molitveni uri je k škofu prišlo nekaj mariborskih duhovnikov. Po osmi oz. malo pred pol deveto uro je zdravnik ugotovil, da se bolniku bliža zadnja ura oz. rojstvo za nebesa. V zadnji uri so škofu stali ob strani kanoniki, nekateri mariborski duhovniki in osebje na škofiji: skupaj so molili lavretanske litanije, pri katerih je škof še lahko odgovarjal, in molitve za umirajoče. Po kratkem smrtnem boju je škof v sredo, 24. septembra, okoli pol devetih zvečer mirno zaspal v Gospodu. V četrtek in petek je ležal na mrtvaškem odru v veliki dvorani v škofijski palači, kjer so se od njega poslovile res velike množice ljudi. Slomškovo smrt je opisal njegov spovednik in prvi biograf Kosar, ki je škofa v njegovi zadnji bolezni in smrtni uri vseskozi zvesto spremljal, svoje spomine pa so zapisali tudi nekateri drugi očividci, npr. Marko Glaser.

Po smrti ljubljenega škofa, ki je škofijo vodil 16 let, je vse škofljane prevzela velika žalost, ki jo je Matej Slekovec v ljutomerski kroniki opisal z naslednjimi besedami: »Milotožno so torej dne 25. septembra zveneli zvonovi po vsem slov. Štajerju, ki so oznanjali žalostno novico, ki je bila iz Maribora dospela, da je namreč zvečer prejšnjega dne pastir zapustil svoje ovčice. Knezoškof Anton Martin Slomšek je končal po kratki bolezni življenje, lavantinska škofija je kot vdova žalovala pri njegovem odru.«

Poslednje slovo

Podobno ganljivo je bilo tudi poslednje slovo. Pogreb ljubljenega škofa je bil v soboto, 27. septembra 1862; Slomšek je bil prvi lavantinski škof, ki je bil pokopan v Mariboru. Pogrebnih slovesnosti se je udeležilo okoli 200 duhovnikov in številni predstavniki mestnih in državnih oblasti. Pogrebno mašo oz. pogrebne slovesnosti je ob asistenci krškega škofa Valentina Wieryja in ljubljanskega škofa Jerneja Vidmarja vodil sekavski škof Otokar Marija grof Attems. Pogrebni govor je imel Jakob Stepišnik, dolgoletni sodelavec in Slomškov naslednik na škofijskem sedežu. Po maši so škofove posmrtne ostanke v skromni krsti, kakršno si je želel sam, v slovesnem sprevodu odnesli na takratno mariborsko mestno pokopališče ob Strossmayerjevi ulici, kjer so jih pokopali v grobnico v pokopališki kapeli Žalostne Matere Božje. V poslednje slovo so škofu zapeli pevci iz slovenskega in nemškega pevskega društva. Po pogrebu naj bi prišlo tudi do žalostnega incidenta, ko naj bi nekaj capinov oz. nemško usmerjenih nestrpnežev pljuvalo v odprto grobnico in pri tem kričalo: »Tu imaš sedaj, ti slovenski svetnik.«

 Mariborska pokopališka kapela, kjer so Slomškovi posmrtni ostanki počivali od njegove smrti do leta 1941. FOTO: Nadškofija Maribor  

Slomšek je v mariborski pokopališki kapeli počival do junija leta 1941, ko so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev Marije Matere usmiljenja (frančiškanska cerkev) v Mariboru. Leta 1978 so krsto z njegovimi posmrtnimi ostanki prepeljali v mariborsko stolnico. Danes je Slomškov sarkofag v nekdanji križevi oz. današnji Slomškovi kapeli.

Tako je na Slomškovem grobu v stolnici molil papež Janez Pavel II. 19. septembra 1999, ko je Antona Martina Slomška razglasil za blaženega. FOTO: arhiv Družine 

Slomšek je umrl tako, kot je živel: ves predan delu in molitvi. Kljub hudim bolečinam se je vse do zadnjega neutrudno posvečal svojim dolžnostim in škofovskim opravilom. Bolezen ga je dokončno položila v posteljo šele dan pred smrtjo. Zadnji dan svojega zemeljskega življenja je opravil sveto spoved in prejel vse potrebne zakramente. Obdan s svojimi najožjimi sodelavci je umrl mirno in vdano, z molitvijo na ustnicah oz. v srcu. Smrti se ni bal, ampak je bil nanjo celo pripravljen, pred smrtjo je poskrbel za vse večne in zemeljske zadeve. Tako je že 26. novembra 1861 zapisal svojo oporoko, v kateri je za svojega glavnega dediča postavil svojega naslednika na škofijskem sedežu, spomnil pa se je tudi svojih sorodnikov, sodelavcev in revežev. Podobno kot v življenju nam je lahko Slomšek za zgled tudi v smrti. Njegova smrt nas uči, kako lahko sprejmemo smrt in se nanjo tudi pripravimo.


Besedilo je bilo najprej objavljeno v Slomškovem listu, ki je izšel kot priloga aktualne številke Družine (38/2022).


Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Ob praznikih smo za vas pripravili e-darilo: 

pričevanje Glorie Polo: Zadela me je strela

Kliknite tukaj

Close