Alenka Plemelj, svojka

Spremljanje drage osebe v procesu umiranja doma je v današnjem času privilegij, seveda če nam je dana možnost poslavljanja in če kot svojci to zmoremo. To je intimen čas, ko se izmenjuje hvaležnost za sobivanje z bolečino slovesa. Obujanje skupnih doživetij, refleksija odnosov, zahvala in odpuščanje. Besede v odmerjenem času so tišje in izbrane, pogosto jih nadomestijo dotiki, pogledi in govoreča tišina povezanih duš. Toliko stvari, ki so se še včeraj zdele nujne, je v teh trenutkih le odvečna navlaka. Zavedamo se, da nam je vse podarjeno. Molitev in izročanje, prošnja, da zdržimo to, kar nas presega. Neizbežna minljivost zemeljskega bivanja se prepleta s svetostjo vstopanja v večnost. Nemogoče je, da bi povezanost prešla. Skrb za mir dragega, da lahko odide, skrb za to, da se mu omogoči neizrečena srečanja, ki ga zadržujejo na zemlji. Skrb za umirajoče telo spremljajo dvomi, človeška nemoč in številna vprašanja: ali boli, ali ravnam prav v dihalni...