To so daljnosežne besede kulturne politike: posameznika, ki z dušo in telesom pripada kolektivu, namreč v bistvenem pomenu sploh ni več, s tem pa ni več globokih razsežnosti sveta, ki jih doživljamo in odkrivamo s svojim individualnim obstojem; prav tako pa izgineta tudi družbena svoboda in demokracija, saj pluralnost družbe temelji na različnosti svobodnih posameznikov, ki živijo v njej. Popolno podružbljenje kulture torej briše notranje svetove, kolektivizacija družbe pa družbeno svobodo. Ampak prav v tem je, piše na vladni strani, najvišja vrednota Kajuhove poezije: »Ravno zaradi občutljive in izostrene dinamike intimnega občutenja in ekstrovertirane kolektivne aklamacije [Kajuha] umeščamo v krog najpomembnejših slovenskih pesnikov.« To je očiten klic politike k radikalni politizaciji literature in umetnosti.

In reakcija? Da je ni? Kako vendar?! Se ni umetnost zadnjih desetletij dogajala v znamenju drugačnega, marginalnega, ranljivih družbenih skupin? Ali ne velja že ka...