Tako hitim, da komaj opazim kmeta, namenjenega k živini na pašniku. Vošči mi jutranji pozdrav. Presenečen je, da me vidi tako zgodaj, skoraj še v temi. Jaz ga ne pogledam. Samo hitim mimo njega in mu med sopihanjem povem, da tekmujem s soncem: kdo bo prej na vrhu.

Ko prispem, je sonce še skrito za obzorjem, ki je kakor živa monštranca. Iz trenutka v trenutek se odeva v lepši sijaj v pričakovanju, da vstopi Najsvetejše. V ta žar zasveti majhen drobec sonca. Počasi prihaja iz teme, iz svoje nočne izbe.

Enkratno lepoto opazujem skozi dva objektiva. Fotografiram zdaj z eno, zdaj z drugo kamero: desetkrat, dvajsetkrat, stokrat … Brez števila posnetkov.

Ko se spuščam, moje telo kar kipi od užitka po divjem in uspešnem vzponu. V meni pa nekaj manjka. Kot da sem na vrhu nekaj pozabil. V meni ni sledu lepote rojevanja sonca v ta dan. Ni se me dotaknila. Skozi objektiv ni mogla vstopiti v moje srce. Shranjena je na spominski kartici v kameri, ne v srcu. V dolino...