Sodobna znanost in svetopisemske pripovedi, posebej imam v mislih prvo poročilo o stvarjenju (1 Mz 1,1–2,4a), se gibljejo vsak na svoji ravni. Gre pravzaprav za napačno predpostavko, saj poskušamo primerjati sodobna empirična znanstvena spoznanja o nastanku sveta in človeka z modrostnimi predstavami iz davnih časov. Kar v svetopisemski pripovedi o stvarjenju najdemo »znanstvenega«, je odsev znanosti na njeni takratni stopnji: svetopisemski avtorji so si takrat predstavljali nebo kot nekakšno polkrožno strukturo, zasnovano kot veliko trdno kupolo (prim. Job 37,18), nad katero (oz. kroginkrog) je bilo morje. Struktura je imela nekakšne odprtine – v pripovedi o vesoljnem potopu beremo, da so se odprle »nebesne zapornice« (1 Mz 7,11) – in različne sobane, v katerih so bili »shranjeni« naravni pojavi kot dež, veter. Angeli so po Božjem navodilu odpirali in zapirali vrata soban. Gibanje sonca so si predstavljali kot nekakšen voz, ki ga je veter potiskal čez nebo …

Svetopisemski...