Slovenci so v Gorici prisotni od nekdaj. Do leta 1972 so bili raztreseni po vsej goriški nadškofiji, bili so člani italijansko govorečih župnij. Maše so imeli v stolnici, na Travniku, pri sestrah na korzu v ulici don Bosco, na Placuti, kjer je bila v letih 1980–1990 družinska maša, po prvi svetovni vojni pa tudi pri sv. Roku. Niso imeli možnosti ne priložnosti za uporabo svoje besede in svojega jezika.

Cerkev so zažgali

Nastanek Slovenskega pastoralnega središča sega daleč v zgodovino, še v čas, ko so se prav v cerkvi sv. Ivana zbirali tudi slovenski verniki, ki so bili del mestnega prebivalstva. Zgodovinski dogodki so se nato burno spreminjali vse do prve svetovne vojne. Že tik pred njo, na začetku 20. stoletja, ko je travniški župnik postal Slovenec Ivan Kokošar (1860–1923), ki je spodbujal slovensko udeležbo pri maši, so se v njej občasno zbirali slovenski verniki. Po letu 1920 je Ivan Reščič (1877–1955) pridobil cerkev sv. Ivana za potrebe slovenskih vernik...