Svet danes ceni ljudi predvsem z vidika uporabne vrednosti. Uporaben si recimo, če delodajalec lahko zaradi tebe zviša dobiček; če si prostovoljni gasilec; če vodiš lokalno hortikulturno društvo. Ostareli (mislim predvsem na tiste ostarele, ki so zaradi te ali one bolezni ali oslabelosti v domu ali le doma, včasih dementni, v plenicah) nič od tega ne zmorejo več, zato so z vidika skupnosti obrobni, zanemarljivi, spregledani. Vsaj na zunaj ničesar ne prispevajo niti k rasti Cerkve, saj le še redko prestopijo cerkveni prag. Brez dvoma vsi vsaj v teoriji priznavamo, da so ti sicer najbolj nevidni člani Cerkve tudi najbolj dragoceni: z lastnim trpljenjem in molitvijo prispevajo k temu, da je Cerkev duhovno rodovitna. Mnogi svetniki, celo mistiki, so leta živeli priklenjeni na posteljo, a so bili obenem izjemni pretočni kanali med nebesi in zemljo. Torej tudi starostniki, nevidni člani Cerkve, imajo veliko cerkveno »uporabno vrednost«. Do tu vsi prikimavamo.

Kako pa je v praksi...