Poleg visokih moralnih pričakovanj nam nalepijo še ves kulturni kontekst, po možnosti takega izpred stotih let. Nekdo, ki je veren, naj bi brez pripomb sprejemal, kar se od njega pričakuje. Zmeren bo in skromen, ne bo silil v ospredje. V njegovih besedah ne bo ostrine, ne bo izražal nezadovoljstva, raje bo potrpel. Umirjen bo in poduhovljen, če ima družino, bo ta »poštirkana«, neslišna in po možnosti številčna – če nekoliko karikiramo.

Na taka pričakovanja naletimo sredi vsakdana, v soseskah, na delovnem mestu, znotraj prijateljskega kroga. Spomnim se nekega sestanka stanovalcev v blokovski soseski, kjer smo razčiščevali, kako razporediti stroške ogrevanja. Eno od udeleženk je izrazito motilo, da predstavnica drugega bloka nima pravega pregleda nad stvarmi, čeprav »hodi tja gor«, tj. v cerkev. Od gospe, ki hodi v cerkev, se pričakuje, da je brez napak, torej popolnost.

V zadnji Sobotni prilogi najdemo podroben seznam, kakšni bi morali biti kardinali oz. »škrlatni...