Delitev ozemlja med brate je še naprej krnila enotnost goriškega dominija. Leta 1342 so si nečaki grofa Henrika II. razdelili goriško posest. Najstarejši Albert III. je obdržal posesti v Istri ter Marko (na Dolenjskem) in Metliko (Belo krajino), a že po njegovi smrti (1374) so obe grofiji, ki sta se v goriškem času oblikovali v majhni deželi zunaj Kranjske, na osnovi dedne pogodbe prevzeli Habsburžani. Ožjo goriško vejo sta predstavljala Henrik III. in Majnhard VI. Ta je naposled po smrti brata (1360) združil v svojih rokah goriško zemljo v obeh preostalih delih, v »Prednji grofiji« s središčem v Lienzu in »Notranji grofiji« s središčem v Gorici, vendar mu stare slave ni uspelo povrniti.

Knezi cesarstva

Sredi 14. stoletja so se grofje Goriški še vedno nadejali, da se bodo okoristili na račun oslabele furlanske kneževine oglejskega patriarha. Znova so se začasno dokopali do gospostva Tolmin in s tem do prevlade v Zgornjem Posočju. Nekaj časa so ob...