V oči pade beseda ponižnost, ki se ponovi tudi v drugih zapisih ob slovesu britanske kraljice. Pri tem se ne zdi, da bi bile to zgolj vljudnostne hvale, kakršne slišimo ob življenjskih slovesih, marveč povsem iskrene trditve, pod katere so podpisani ljudje iz povsem posvetnih okolij.

O ponižnosti je le še redko slišati, tudi v cerkvi ne več prav pogosto. Beseda lahko vzbuja nelagodje, če jo napačno razumemo kot sklanjanje glave ali zanikanje sebe. Morda imamo z besedo v slovenščini manj sreče kot v romanskih jezikih, začenši z latinščino, kjer beseda humilitas – podobno kot beseda homo, človek – vsebuje koren humus, zemlja, kar spominja na zakoreninjenost v resničnost, v resnico, da smo krhka, končna, odvisna, a tudi neizmerno obdarovana bitja.

»Ponižnost pomeni sprejeti darove, ki nam jih je dal ljubljeni Kralj,« pravi sv. Terezija Avilska. Ponižen človek se zaveda, da vse dobro prihaja od Boga, zato je usmerjen vanj, tako kot Božja Ma...