Kaj se torej dogaja v Nemčiji na njeni »sinodalni poti«? Marsikaj: zlorabljajo spolne zlorabe, da bi na novo iznašli katolištvo; zavračajo obstoječe katoliško pojmovanje človeške ljubezni in njenega izražanja; dogaja se popolna kapitulacija pred ideologijo spolov in njenim razkrajanjem svetopisemske podobe o človeški osebi; revolucija v nauku o Cerkvi, ki v imenu krepitve katoliških laikov oropa škofovsko in duhovniško službo njune polne zakramentalne narave; postopna razprodaja Cerkve v nevladno dobrodelno organizacijo po meri politične korektnosti.

Skratka: sinodalna pot zavrača drugi vatikanski koncil, zlasti dogmatično konstitucijo o razodetju »Dei Verbum«. Krščanstvo pa je srečanje z učlovečeno Besedo Jezusa Kristusa, ki je dokončno razodetje troedinega Boga in njegovega ljubečega odrešenjskega načrta. G. Weigel pripominja, da Bog »bolje ve kakor mi«, kaj nam je v srečo, blagoslov in večno blaženost. Nato sklene: »Pogosto govorijo, da je nemški katolicizem v stanju