Decembra zadiši po praznikih. Oživijo spomini na otroštvo in lepe trenutke, v nas se prebudita nemir in pričakovanje. Na vrata potrka zima in srečni tisti, ki se s toplino v srcu spominjamo večerov ob topli peči, ko je zunaj tiho naletaval sneg. Juter, ko so se na oknih delale ledene rože in si videl svoj dih. Kolin, vonja po dimu in prekajenem mesu, mamine peke domače potice, iskanja bora ali smrečice, postavljanja jaslic, očetovega večernega blagoslova hiše in vonja po kadilu, norčij na snegu. V domačih hribih je poleg užitka na smučkah in saneh ter postavljanju snežakov sicer vedno nekje zadaj brnela skrb, ali bom lahko naslednje jutro sploh šla v šolo, bo zaradi snega prišel avtobus, se bom po pouku sploh lahko vrnila domov. Ali pa naju bodo s prijateljico pustili v bližnji vasi, potem pa se bova s šolsko torbo na ramenih in še s kakšno vrečko v rokah odpravili v belino brega, dokler nama ne bo prišel naproti tata ali prijateljičin brat.

Ko naše črnuške ulice zasuje sn...