»Primorka sem, ne dam se kar tako. Prava Šavrinka,« reče, ko sediva v dnevni sobi hiše pod Šmarno goro, kjer živi že štiri desetletja. »Kar nekaj preizkušenj je prinesla korona, staknila sem borelijo, zobe si menjam, pa koleno mi ne služi …« Nadloge našteva s primorskim naglasom, s tistim Eldinim glasom, samosvojim, prepoznavnim med tisočimi. Na ta glas, oplemeniten z izjemnim talentom, so se v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja spomnili veliki skladatelji in pesniki, ko so napisali lepo, a zahtevno skladbo: »Ta bo pa za Eldo!« Večina teh skladb je postala »hit« in ostale so žive, večno lepe, brezčasne.

Gospa Elda, kljuko v vašem domu si danes podajam z mladim skladateljem, ki je posebej za vas napisal skladbo. Kaj mora imeti pevka, da je zanimiva še po šestih desetletjih prepevanja?

Mlademu skladatelju Matjažu Ferencu je o meni pripovedovala mama in zame je napisal pesem Te stare kosti. Šest skladb pa sem napisala sama, ena je posvečena nadško...