Samostalnik »vstajanje, vstajenje« (hebr. qîmâ; gr. anástasis) je za razliko od glagola »vstati, dvigniti« (hebr. qûm,; gr. anístēmi) prava redkost starozaveznih spisov. Zaznamuje Božje opazovanje človekovega vsakodnevnega vstajanja (Žal 3,63) ali pa Božje vstajanje k sodbi (Sof 3,8). Teološki pomen »obuditve k življenju večnosti« najde svoje mesto v starozaveznih spisih helenistične dobe, ko je ljudstvo stiskano in se starozavezna pravičnost srečuje z grškim dojemanjem večnosti. Tako Bog obuja k vstajenju svoje pravične, ki so preizkušeni kot Job (gr. anístēmi: Job 42,17) in vstopajo v življenjske borbe z mislijo na vstajenje (2 Mkb 12,43-45). Ključ za razumevanje odnosa z Bogom je Jezus, ki ni bil prepuščen smrtni senci, temveč je bil obujen in postavljen, da daruje življenje Duha svojim učencem (Apd 2,31-32). Preroki so napovedovali ne le Jezusovo smrt in vstajenje (Lk 24,46), temveč so uvideli, da bo postavljen za vstajen...