»Pa res! Hahaha! Kva mu dogaja!?« se je zasmejala frendica. »Eni liki so res neverjetni. Zadnjič je en iz sedmega štuka v našem bloku plezal domov po steni …« »Hahaha, res svašta! Kje se jemljejo!«

Kadar se umetnik, ki se loteva eksistencialnih tem in »zadnjih« človeških vprašanj (npr. tistih o smrti in smislu), znajde v uradnih prostorih »sodobne kulture«, ni videti zelo drugače od čudaka z derezami v poletnem parku ali norega plezalca po stolpnici, opremljeni z dvigalom. Po tamkajšnji veri so vzrok njegove zablodelosti anahronistični pogledi; njegove lastne zastarele predstave o svetu so ga stisnile v kot, iz katerega gleda vse v popačeni perspektivi: vidi tisto, česar ni (zasnežena pobočja in strmine), ne vidi pa tega, kar je – poletni park, stolpnica, dvigalo … A stvar v resnici ni komična: v parku in stolpnici je vse polno sumljivih in nevarnih tipov, tam razsajajo tradicija, strukturna diskriminacija, fobije, pravzaprav je ves čas vse narobe, in namesto da bi umetnik...