V Lukovem evangeliju beremo Jezusovo priliko o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16,19-31). Bila sta si fizično blizu, a med njima je bil prepad, katerega se je bogatin zavedel šele po smrti. Prej je zadovoljno živel v svojem obilju in ležečemu pred vrati hiše ni dal prostora v svojem srcu. Ni zmogel sočutja. Zmogel je le potešiti svojo padlo človeško naravo. Zaslepljen je ostal ujet v svoj posamični jaz, brez odnosa, brez občestvenosti. Pa je prav v slednjem najgloblje človekovo hrepenenje ter polnost človeškega življenja.

Ujetost v strah za sebe

Ni nam treba takoj pomisliti na brezdomce, ki jih sem in tja srečamo. Raje pomislimo na svoje najbližje. Tiste, ki jih vidimo s telesnimi očmi, a koliko vidimo drugega v srce in s srcem, je drugo vprašanje. Spominjam se izkušnje možakarja srednjih let. Poročen, z ženo sta imela dva otroka, najstnika. Zelo priden in uspešen je bil, veliko je delal. Ne zaradi zaslužka, pač pa je zelo rad delal in rad pomagal ljudem. Stalno...