Agata: Misijon mi je bil vedno blizu. Kot najstnica sem si želela postati misijonarka. Potem pa sem spoznala Gašperja in si želela pot nadaljevati z njim, čeprav je ljubezen do misijona ostala. Nekaj let kasneje, ko sem se spomnila mladostniških sanj, sem se zavedala, da jih v resnici živim; pot me sicer ni vodila v Ugando ali Vietnam, me je pa skupaj z možem pripeljala v Skupnost Emanuel, ki ima misijon in evangelizacijo v svojem bistvu. Še vedno sem presunjena, kako se nam Sveti Duh razodeva v sanjah za življenje in kako ustvarjalno nas vodi po tej poti.

Mnogo let sva bila vključena v različne misijone z mladimi. Najin prvi sin se je kobacal med nogami udeležencev in občasno zmotil predavatelja pri Abramu (večerna šola za evangelizacijo), drugi otrok je nekoliko bolj zapletel štrene, a ne preveč, da ne bi sprejela še dela z najstniki. Na vprašanja, kako nama uspeva, sem odgovorila, da je kapaciteta stanje duha in da sva mlada ter da ob tem prejemava veliko darov in vesel...