V drugi polovici 13. in v prvi četrtini 14. stoletja je rodbina grofov Goriških dosegla svoj zenit. S pridobitvijo tirolske dediščine (1253) so si Goriški občutno pomnožili posest. Razpotegnjen, a geografsko precej razbit goriški dominij se je raztezal od Tirolske čez dele Koroške in južno od visokogorskih alpskih grebenov čez osrednje goriško ozemlje ob Soči in Vipavi na Kras, na dele Kranjske in Istre ter z nekaj enklavami globlje v Furlanijo.

Nove identitete

Če je bila kljub oblikovanju grofije znotraj patriarhove kneževine furlanska lokacija južnih posesti goriških grofov dolgo časa nesporna, pa se je v poznem srednjem veku pogled nanjo precej spremenil. Na to so vplivala drugačna politična razmerja v času, ko se je majala zasnova cesarstva, ki je povezovala nemški in italijanski prostor. Nemški cesarji se niso več toliko naslanjali na cerkvene kneze, ki so zato izgubljali moč. Po smrti Bertolda Andeškega (1251) so stolico oglejskega patriarh...