FOTO: Pexels.


Milan Debeljak, kmet, pesnik, mož in oče: Rad imam praznike

Rad imam praznike. Cerkev jih je razporedila skozi vse leto, da bi se vsak čas lahko hranili iz Tvojega bogastva. Drugi prazniki prinašajo navdušenje, zaupanje, zmagoslavje. Božič mir in lepoto. Prebogat je, da bi lahko minil v nekaj decembrskih dneh. Zato ga pričakujemo in se ga veselimo, da bi se, potem ko bo mimo, še dolgo spominjali čarobnosti svete noči.

Postavil si me za moža in očeta, po poklicu sem kmet, po srcu pesnik. Star sem že, a v božičnem času mi dušo razigrava živost otroških sanj.

Kmetu v meni se božič prične, ko si v gošči izbiram božično smrečico, pesniku, ko sestavim in odpošljem voščilnice, otroku, ko se mi v duši prebudita nežnost in veselje.

Pravi resnični pastir imam za božič že vse pripravljeno. Mah, lubje in korenino v svojem gozdu. Slamo, jasli in živali, nedolžne, prijazno zvedave, ki bodo grele Odrešenika.

Starec že gledam življenje od daleč, skoraj vse že sočasno in večno. Cerkveno leto se mi je že velikokrat zavrtelo. Evharistija in rojstvo, smrt in življenje, pljuskanje valov Genezareškega jezera, rojstvo Cerkve. Božič ni žito v klasju, je šele seme. Tudi Ti, Božji Sin, si rasel in se krepil, iskal svoj navdih in dozoreval Očetovi besedi.

Pesnik prepevam božično pesem, prezgodaj, že prve dni adventa. V njej iščem in odkrivam Tvoj navdih. Rad bi ljudem zapel o božiču, malem Bogu, o vrednosti odnosa s Teboj.

Oče prosim za svoje otroke, že odrasle, kaj vse znajo in zmorejo, da bi jih obvaroval bridkosti, jim podaril vero in ljubezen. Prosim za tiste mlade žene in očete, ki si že dolgo zaman želijo otrok. Za male, nerojene, da bi se jih usmilili.


FOTO: Pexels.

In že sem spet otrok, ki se mu jaslice pripetijo, ki se mu ročica sama steguje k Detetu v hlevčku, a že mnogo ve o Materini ljubezni, o modrosti modrih, o Detetovi moči. Otrok, ki bolj čuti kakor razmišlja o vrednosti življenja, o Daru, ki prihaja. Kako pozorno se sklanja k nebeški lepoti, kako zavzeto nastavlja Detetov obraz k luči zvezde repatice.

Božič bi prišel tudi sam, brez našega sodelovanja. Toda bolje si ga je narediti in pripraviti. Prihaja, ko z vnuki začnemo pogovore decembrskih dni, ko za božičnico postavljamo hlevček pod lipo na našem taborskem gričku. Letos pa še vse drugače.

Tudi snaha Saša je to jesen prvič v svojem adventu. Kako čutimo z njo, kako se veselimo, kako trepetamo zanjo in za njeno dete. Mati Marija, kako, kaj si doživljala v svojem srcu tisti čas? Z ženo bova dobila petega vnučka. Novo zaupanje spet rojeva novo bitje večnosti. Kako dobro je roditi v teh dneh!

Eva Osterman, sestra in umetnica v Centru Aletti: Rišem Kristusovo rojstvo

Rišem Kristusovo rojstvo in skušam uprizoriti jaslice tako, da bi podoba razodela tudi kakšno zrno vere Cerkve, moje vere.

Božična skrivnost me popelje prav v temelj naše vere, v Kristusovo božječloveškost: Bog, ki je v svoji veličini, mogočnosti in neskončnosti nase vzel krhko, ubogo in umrljivo človeško naravo. Od tega trenutka dalje za nas ne bo nikoli več tako, kot je bilo, saj so se s Kristusovim utelešenjem za človeški rod razprla vrata nebeškega kraljestva. Zgodi se čudovita skrivnost izmenjave rojstva; Kristus se rojeva v naših srcih, mi pa smo bili s krstom rojeni v Kristusu. V Njem imamo možnost, da to ubogo, krhko in omejeno naravo živimo po božje in jo tako preobrazimo za nebesa.

Rodila se je luč, ki ne zajema samo telesa Božjega Deteta, ampak se prižge v vsakem človeku kot vir Božjega sinovstva. Tolikokrat to luč zaslutim na obličjih ljudi, ki me obkrožajo, in prav tako tudi v stvarstvu. Celotno stvarstvo se je namreč zganilo in se veseli te luči, s katero je prežeto in zato bliže nebesom, bliže rešenju in osvoboditvi izpod jarma smrti, ki jo predstavljajo snovnost kot gmota, teža in nezmožnost sobivanja.


FOTO: Pexels.

Božje Dete rišem majhno, čim manjše, saj tako pred njim ni potreben strah ne zadrega; tako majhno, da lahko vstopi tudi skozi najožjo špranjo, ki smo jo po milosti uspeli razpreti, da bi nas dosegel. Rišem ga z razprtimi rokami ali v povojih. Že rojenega za veliko noč. Božji način ni hrupen, ni silen, ne igra na moči ...

Jezus je položen v jasli in zraven, čim bližje, so živali, ki se tja hodijo krmit. Spominjajo me, da je On resnična hrana, tisti kruh, ki se daje za nas, edina hrana, ki nam daje božje življenje.

In potem Božja Mati, ki skrbno in nežno izroča Dete; porodnica z mehkim obličjem in širokimi boki, lepa kot vse mame, ko namesto sebi dajo prednost novemu življenju. Žena nasprotij, ki v čudenju in otožnosti skupaj spleta veselje novega rojstva in težo prerokbe glede prihodnosti tega otroka.

Potem sveti Jožef v tej večni skrivnosti neposedovanja, za­upanja in izročitve; nemi opazovalec, pomaknjen na stran, iščoč odgovor, ki ga po človeški logiki ne more najti ... v zaupanju ne ostane pasiven, ampak ljubi prek svoje narave in v sebi izpolnjuje očetovstvo.

Kaj je torej zame božič? Prosim za milost, da bi bile tudi v meni pripravljene jasli za Novorojenega, da bi se preko mojega dela, preko tega, kar rišem, s papirja vtisnilo tudi vame kot življenje v Kristusu. Da bi se v tej skrivnosti znašla vedno bolj skupaj, v občestvu, da bi me jasli vodile do Kristusovega vstalega telesa, katerega del smo.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (51/2020).

Preberite še:
- Kaj nas uči Marija?
- Kakšen je bil odnos med Marijo in Jožefom?