Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Mavrica. 

A je prav v tej zamisli je korenina tragičnega čutenja številnih otrok. Tega ne trdim iz vloge nekega duhovnika, ki pač mora, že po poklicu, na vsakih nekaj minut omenit Boga. To pišem iz lastnega izkustva in iz doživljajskih dejstev številnih otrok. 

Izhajam iz bolj neverne, kot tradicionalno verne družine. Iz zelo ranega otroštva se spominjam kaj je bilo zame največje zlo. Izhajalo je iz spoznanja, da mi bo nekoč (morda prav kmalu v kakšni nesreči) smrt odvzela moje ljubeče bližine: babico, očeta, mamo … 

Še sedaj se spominjam kako nisem mogel zaspati, dokler ni prišel tudi oče iz službe. V nas je kot strast močno hotenje, da so naše ljubezni neogrožene – da nas v zemeljski negotovosti nekdo varuje in da imajo horizont neminljivosti. 

V nas...