Zato nas ne bi smelo presenetiti, da so, ko se je evangelij širil po svetu, tudi kristjani v vsakem obdobju »štrleli« iz vsake kulture, v kateri so živeli. 

To posebno velja za zelo oddaljene kraje, kot je Kitajska, ki je moškim in ženskam vsiljevala zelo strogo predpisane vloge. Oče je bil kot glava družine glavna avtoriteta. Sporazumeval se je z zunanjim svetom, nadzoroval družinsko lastnino in se dogovarjal za poroke svojih otrok. Žene so redko hodile v družbo in od njih se je pričakovalo, da bodo ubogale moža v vseh življenjskih pogledih.

Pa vendar pravijo, da Cerkev na Kitajskem ne bi preživela brez evangelizacije žensk, usmerjene navzven. Zlasti neka ženska v tem pogledu zelo izstopa: Kandida Šu (1607–1680) iz premožne družine, ki jo imenujejo »apostolka Kitajske«.

Cerkev na Kitajskem ne bi preživela brez evangelizacije žensk, usmerjene navzven.

Mešan zakon

Kandida Šu se je rodila leta 1607 v Šanghaju. Njena družina je bila znana po velikodušnosti in ljubezni do učenja. Njen stari oče, Šu Guangči, visok vladni uradnik, je bil leta 1603 krščen kot katoličan. Posledično sta se spreobrnila tudi njegov sin in snaha, ki sta poskrbela, da so bili Kandida in njenih osem sorojencev krščeni kmalu po rojstvu.

Kandida je bila prisrčna deklica, ki se je z veseljem učila nauke, molitve in verske običaje. Že od malega je vsak dan molila rožni venec in bila zelo predana Mariji. Pri šestnajstih letih se je poročila s Šujem Juandujem, mladeničem iz sosednjega mesta Songdžianga. Njuna priimka sta se enako izgovarjala, vendar sta izvirala iz različnih družin. Šuja Juanduja je vzgajal stari oče, Šu Lešan, ki je zahodne misijonarje spoznal, ko je delal kot uradnik v Pekingu in se dal krstiti leta 1610.

Že od malega je vsak dan molila rožni venec in bila zelo predana Mariji.

Ko sta bila Šu Jandu in Kandida še otroka, sta se njuna stara očeta dogovorila za poroko. Šu Guangči je bil prepričan, da bo zakonska zveza zagotovila, da bo Kandida lahko svobodno živela po veri. 

Toda zanimanje Šuja Lešana za krščanstvo je plahnelo. Vnuka ni dal ne krstiti niti ga ni poučeval v veri, zato je družina spet živela opravljati budistične obrede. Ker ju je zavezoval dogovor, sta se Kandida in Šu Juandu vseeno poročila. Kandida se je med poročnim obredom priklonila Jezusovi sliki, Šu Juandu pa Budovemu kipcu. Par se je naposled preselil v Songjiang na severozahodu države, kjer je Šu Juandu poučeval v krajevni šoli.

Nova mreža vere

Kandida se je težko privajala življenju z budističnim možem, zlasti ker ji je Šu Juandu poskušal preprečevati, da bi živela po veri. Hotela je ubogati moža, zato je lahko samo prosila domače, naj molijo zanjo. V pismu eni od sestra je zapisala: »Zdaj živim med pogani, kjer si nihče ne prizadeva za zveličanje. Še huje je, da mi mož preprečuje opravljanje obredov.« Toda Kandida se je zanašala na priprošnjo domačih in Božjo dobroto, zato je blago vztrajala. Sčasoma je prepričala moža, da ji je dovolil spet opravljati pobožnosti.

Kandida se je zanašala na priprošnjo domačih in Božjo dobroto.

Ko se je Kandida preselila v Songdžiang, je bila tamkajšnja cerkvena skupnost še zelo mlada, srečevali pa so se v neki hiši. Tam je bilo zelo malo duhovnikov, zato so bile svete maše redke. Verniki so se večinoma zbirali k molitvi, si pripovedovali o svoji veri in spodbujali drug drugega. Šele po približno petnajstih letih, v poznih 30. letih 17. stoletja, so zgradili pravo cerkev.

Kitajska družbena pravila moškim in ženskam niso dovoljevala, da bi se srečevali skupaj, zato so se zbirali ločeno ali pa so se ženske srečale doma, moški pa v cerkvi. Ko jih je lahko obiskal duhovnik, je obhajal mašo z moškimi, ženske pa so molile nekje drugje.

Tu pa je Kandida začela presegati okvir molčeče, ustrežljive žene.

Tu pa je Kandida začela presegati okvir molčeče, ustrežljive žene. Začela je zbirati denar, kjer je zmogla, dokler ni imela dovolj za gradnjo majhne ločene cerkve za ženske. Poimenovala jo je kapela blažene Matere. Kapela je pomenila veliko razliko, saj je omogočala, da so ženske stkale močno mrežo vere.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (5/2023).