Zapri
Iskanje

Zakaj so cerkveni glasbeniki marsikateremu duhovniku »trn v peti«?

Za vas piše:
Neža Hribar
Objava: 15. 10. 2021 / 22:48
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 15.11.2021 / 10:47
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Zakaj so cerkveni glasbeniki marsikateremu duhovniku »trn v peti«?

Zakaj so cerkveni glasbeniki marsikateremu duhovniku »trn v peti«?
Prva odgovornost glasbenikov je, da se v največji možni meri proslavi Gospoda. FOTO: Tatjana Splichal.
Zdi se, da cerkveni glasbeniki marsikateremu duhovniku predstavljamo »trn v peti«. Kakšni so razlogi za to? Dovolj poznamo delo in naloge drug drugega? Znamo medsebojno ceniti trud in skrb za lepoto bogoslužja? Je smiselno iskati mejo med njihovimi in našimi pristojnostmi in kompetencami? Potrebna bi bila sistemska rešitev, pa vendar, kaj lahko storimo tukaj in zdaj, da bomo krmarili v pozitivni smeri.

Helena Fojkar Zupančič. FOTO: Arhiv revije. 


Helena Fojkar Zupančič (Litija), zborovodkinja Zbora sv. Nikolaja 

Verjetno to že kar stereotipno nasprotovanje med korom in oltarjem izhaja še iz preteklosti. Duhovniki so bili izobraženi, organisti pa tudi – in zato župnikom konkretni sogovorniki, ne kimavci. Sama sem imela že v mladosti dolgoletno izkušnjo napetosti med korom in oltarjem. Žal zato, ker takratni župnik ni prenesel, da se lahko kaj dobrega zgodi tudi, če ni on pri vsem glavni akter.

Če imamo sami opraviti z župnikom, ki nam ni preveč naklonjen, se lahko učimo potrpežljivosti in vztrajnosti. In kdaj naredimo tudi kakšen korak nazaj, da bomo kasneje lažje naredili dva naprej. Pogovor in posvečen čas pa delata čudeže. Včasih je potrebno le to, da se med seboj slišimo in v medsebojnem spoštovanju razkrijemo svoje poglede. Kdaj pa lahko tudi, namesto da si razbijamo glavo ob zidu, ta zid preprosto obidemo in naredimo po svoje. 

Včasih so pevci trn v peti tudi nekaterim vernikom, ki jim ni všeč, da v župniji deluje tako samostojna in suverena skupina. Sploh, če je ta videti srečna, povezana in v svojih vrstah združuje še pevce, ki niso le iz domače župnije. Zbori so pogosto tudi največje skupine v župniji. Morda se zaradi tega kdo, ki ni del te skupine, počuti ogroženega. 

Ker je moj oče že skoraj 60 let organist, iz njegovega pripovedovanja vem, da je imel v prvih letih svojega dela na litijskem koru delo »sistemizirano«. To pomeni, da je za dogovorjeno delo redno mesečno dobival skromno plačilo. V zadnjih desetletjih se je pod različnimi duhovniki to prelevilo v »nagradico« enkrat ali dvakrat na leto, zadnja leta pa preprosto poniknilo. Ne pravim, da mora biti vsako delo plačano. Dejstvo pa je, da s tem, ko se nekomu, ki v orglanje ali vodenje zbora vloži veliko svojega časa ob rednem delu, družini, ne izkaže zahvale s primernim plačilom, običajno ne izkaže niti spoštovanja do njegovega dela. Organist lahko potem s plačilom naredi, kar želi: ga zavrne, ga da v dobrodelne namene, porabi po svoje … A njegovo delo bi moralo biti jasno vrednoteno. Običajno sploh ni težko najti denarja, kadar v župnijo pride gostujoči organist ali pevec … Menim, da je to potrebno urediti sistemsko.

Nada Žgur. FOTO: Arhiv revije.

Nada Žgur (Ljubljana), vodja skupine Alfa in Omega

Sveta evharistična daritev je sama po sebi nekaj tako vzvišenega, da je skoraj bogokletno govoriti o pristojnostih in kompetencah, še manj o pomembnosti te ali one sodelujoče laiške službe pri obredu. Kajti čim manj je v času daritve opazen delež nas laikov, tem bolj je dopuščeno duhu občestva, da se odpre evharistični skrivnosti, da ga lahko vodi Božji duh. Pa vendar, ko pride do naloge, da se pridružimo temu vzvišenemu dogajanju z glasbenim služenjem, se je potrebno skrbno poglobiti v Božjo besedo tistega dne. Z odgovarjajočim izborom skladb bomo lahko »odmevali« dogajanje pri oltarju in dali možnost našemu umu prodreti globlje v Božje sporočilo.

Mnogokrat se na podlagi poznavanja besedne liturgije lahko določi vstopna in zaključna skladba. Za to je potreben oziroma dobrodošel obširnejši repertoar, ki ga glasbeniki gradimo skozi daljši čas – vsaj pri delovanju naše skupine Alfa in Omega je tako.

V delu besedne liturgije je zelo pomembno poznavanje in spoštovanje bogastva in lepote psalmov. Vse premnogokrat jih glasbeniki na mestu, kjer naj bi se slišali verzi psalmista, neprimerno nadomestijo s kakšno povprečno duhovno popevko z osiromašenim besedilom, kar je velika škoda. V takih primerih se mi zdi zelo umestno, da bi duhovni voditelji poučili glasbenike o nenadomestljivosti duhovne vrednosti psalmov. Poleg Božje besede glasbeniki seveda upoštevamo najrazličnejše priložnosti, cerkvene in državne praznike ter tako dajemo noto k praznovanju.

Kadar se držimo vsaj teh nekaj osnov, verjamem, da je možno dobro sodelovanje med duhovnikom in glasbeniki. Seveda še vedno ostane vprašanje dojemljivosti in pričakovanje občestva, ki se tu in tam oglasi z odobravanjem ali s kritiko na izbor skladb, na kakovost izvedbe … Pa vendar je prva odgovornost glasbenikov, da se v največji možni meri proslavi Gospod.

Milan Jevnikar. FOTO: Arhiv revije.

Milan Jevnikar (Višnja Gora), organist

V mnogih župnijah je sodelovanje župnika in organista idealno, kar prinaša duhovno rast in bogatitev celega občestva. Žal pa kje naletimo tudi na nesodelovanje, na antipatije in celo odkrito nasprotovanje, kar morda celo pohujšuje celotno občestvo. Te skrajnosti, spori, nasprotovanja po mojem mnenju zahtevajo, da je potrebno področje cerkvenoglasbenega delovanja nujno sistemsko urediti. Opredeliti moramo položaj in status cerkvenega glasbenika, določiti njegove pristojnosti, obveznosti in odgovornosti, tudi materialne in druge pogoje. Rešitev, ki jo za usklajeno delovanje ponujam iz prakse, pa je možno uveljaviti takoj: pogovori in dogovori med župnikom in organistom. Ti so vedno mogoči, če sta za to pripravljena in usposobljena oba. In če se zavedata in sprejemata svoje posvečeno oziroma laiško umetniško duhovno poslanstvo.

Nikoli se organist ne bi smel bati opozoriti župnika na nujne zahteve, ki pomenijo materialno osnovo delovanja, prostor za vaje, notno gradivo … Od duhovnika vedno lahko pričakujemo in smemo zahtevati, da nam nudi nujno potrebno liturgično izobrazbo in pomoč. In duhovnik sme in je dolžan zahtevati od organista, da se pri glasbenem sodelovanju v bogoslužju drži liturgičnih zahtev in vseh drugih pravil.

Profesionalni odnos organista in duhovnika bo vedno prinesel viden napredek v njunem sodelovanju. Skladnost v delovanju bo blagodejno vplivala na celotno občestvo. Samo življenje »drug mimo drugega« prinaša v odnosih kora z oltarjem tragikomične situacije in dogodke, ki jih še zasledimo v komentarjih in obravnavi odnosa duhovnik – organist.

V svojem 44-letnem delovanju sem tudi sam šel skozi marsikatero preizkušnjo, a tehten premislek me je vedno »streznil«, zaupanje v višje cilje mojega delovanja pa utrdilo, da sem v pogovorih in debatah, včasih tudi ostrih, iskal s svojimi župniki ustrezne rešitve za vsa nesoglasja. In se je obneslo. Pot na kor naj gre torej vedno čez zakristijo, pa se bomo izognili večini zadreg!

Andrej Feguš. FOTO: Arhiv revije.

P. Andrej Feguš OFMconv (Ptuj), župnik, vodja mladinskega zbora in orkestra pri Sv. Juriju

Sem kristjan, redovnik, duhovnik, župnik, Slovenec in mislim, da glasbenik. Zavestno sem izbral ta vrstni red. Opisuje moje doživljanje poklicanosti, poklicanost pa je merilo za soočanje z vprašanjem odnosa med duhovnikom in tistim, ki pri bogoslužju skrbi za glasbo. Oba sta poklicana v svojo službo, poklicana od istega Duha, ki veje, kjer hoče … in še kako preseneča.

Razumem, da je pot nesporazuma med voditeljem bogoslužja in tistim, ki ga s svojim glasbenim prispevkom povzdiguje, lahko kratka. Zato pa imamo pravila. Za bogoslužje je odgovoren duhovnik, ki ga vodi. Držati se mora liturgičnih predpisov, ki narekujejo tudi oblikovanje glasbe pri bogoslužju. Ni pa na mestu, da se vtika v strokovno delo pevovodje ali organista. Hkrati naj bo odprt za predloge in potrebe tistih, ki glasbeno oblikujejo sveto mašo ali drugo bogoslužje. Glasbenik pa naj upošteva duhovnikova liturgična navodila. Tako bi naj bilo. 

Ker pa smo ljudje, delamo napake. Nagnjeni smo na primer k napuhu. Kot duhovnik sem nekdo, kot organist pa tudi. In najslabše je, ko pride do vprašanja, kdo bo koga nadvladal. Če so po sredi še kakšne zamere, zavist ali podobno in zaradi tega pride do klevetanja in razdiranja občestva, bi lahko počasi začeli govoriti o grehu. Pogosto je vse skupaj začinjeno še s trmo in nesposobnostjo odpuščanja … Smo pa res Kristusovi!?! Poklican sem, da nisem ne Pavlov ne Apolov (prim. 1 Kor 3) in da tako prinašam mir.

Duhovniki znamo biti težki in zaverovani v svoj prav. Glasbeniki pa ponosni na svoje znanje. Hvala Bogu je mnogo župnij in cerkva, kjer sta se srečala zrel duhovnik in zrel zborovodja. Kjer pa ni tako, lepa beseda lepo mesto najde, tudi če včasih dolgo išče.

Morda še opazka. Včasih pri maši dirigiram. Takrat se trudim, da sledim maševalcu in se pustim voditi, kljub temu da so pesmi, odpevi in psalm prej pripravljeni in jih težko spreminjamo. Takrat je moja naloga bogoslužje povzdigniti, to pa lahko naredim le, če začutim tistega, ki ga vodi. Kadar mašujem, me gane prizadevnost naših zborovodkinj, da skupaj molimo, darujemo, slavimo.

Članek je bil objavljen v novi številki revije Cerkveni glasbenik (4/2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Revija za cerkvene pevce in organiste, je dvomesečnik, ki prinaša predstavitve avtorjev in skladateljev ter njihova dela, notno prilogo, članke o glasbeni podobi bogoslužja ter ocene in kritike s cerkveno-glasbenega področja. Posamezen izvod stane 5,95 evra, letna naročnina je 35,70 €. Naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.

Nalaganje
Nazaj na vrh