Rdeča nit njenega ustvarjanja sta življenje in delo njene celjske someščanke Alme Maksimiljane Karlin (1889–1950), svetovne popotnice, pisateljice in pesnice. Jerneja Jezernik je s kar 17 iz nemščine prevedenimi knjigami Alme M. Karlin in tremi avtorskimi monografijami o tej znameniti popotnici postala njena ambasadorka doma in v tujini. Njena biografija o Almi M. Karlin Mit Bubikopf und Schreibmaschine um die Welt (Z bubi frizuro in pisalnim strojem okoli sveta, založba Drava) se je uvrstila na seznam hotlist, torej med 30 najboljših knjig neodvisnih nemških, avstrijskih in švicarskih založb. Almina knjiga v njenem prevodu Peš po domačih krajih: Popotni dnevniki 1934–1936 pa je med nominirankami za knjigo leta na Slovenskem knjižnem sejmu pristala med prvimi tremi. 

Alma M. Karlin je med svetovnim potovanjem v letih od 1919 do 1927 pisala članke za različne nemške časopise, njena dela pa lahko zaradi vašega dolgoletnega prevajanja, raziskovanja in ohranjanja njene dediščine prebiramo tudi v slovenščini. Koliko njenih do zdaj znanih del je še ostalo neprevedenih?

Alma je tik pred smrtjo zapisala, da je za njo ostalo 46 rokopisov. Veliko gradiva iz njene obsežne literarne zapuščine smo v zadnjih letih že izdali, tako v slovenskem prevodu kot tudi v nemškem izvirniku, saj je Alma vsa svoja dela napisala v nemščini. Veliko pa ga ostaja še neobjavljenega, to so v glavnem kratke zgodbe z vseh koncev sveta, veliko je še neobjavljenih pesmi, obsežnih duhovnih in avtobiografsko obarvanih romanov (npr. Vsemogočno eno/Das Allmächtige Eine, V hiši ljudi/Im Haus der Menschen), zelo veliko je tudi etnološkega in antropološkega gradiva, ki bi ga morali nujno prevesti in strokovno obdelati. Gradivo je v NUK-u v Ljubljani, v Berlinski državni knjižnici, verjetno pa tudi v zasebnih zbirkah po Avstriji in drugod po Evropi.

Je bilo sploh mogoče prebrati kakšno njeno delo v slovenščini, preden ste se tega lotili vi?

Slovenci in Slovenke smo do osamosvojitve Slovenije lahko brali le prvi del Almine potopisne trilogije, Samotno potovanje, ki je pri Mladinski knjigi izšel leta 1969, torej 40 let po nemškem izvirniku. Kakšna zamuda! Šele osamosvojitev Slovenije je prinesla bolj pošten, vključevalen pogled na Almo Karlin in šele zdaj lahko končno rečemo, da smo jo dostojno postavili na zemljevid slovenske literature.

Šele osamosvojitev Slovenije je prinesla bolj pošten, vključevalen pogled na Almo Karlin.

Obiskovali ste Kajuhovo gimnazijo v Celju, Alminem domačem mestu, a je med izobraževanjem ni nihče omenil. Zakaj je bila svetovna popotnica v domovini prezrta in nerazumljena? Kakšni stereotipi so se je držali?

Alma je v moje življenje vstopila, ko sta jo še zaznamovala dva pridevnika, tako značilna tudi za mnoge druge ustvarjalke v dolgi zgodovini svetovne in slovenske literature: pozabljena in zamolčana. V 80. letih prejšnjega stoletja so ljudje o njej še govorili kot o nemški vohunki in nacionalsocialistki, saj zaradi nemške okupacije Jugoslavije in nemških zločinov med drugo svetovno vojno niso mogli ali hoteli razlikovati med jezikom, kulturo in Hitlerjevim totalitarnim režimom. O njej so govorili kot o lezbijki, seveda tisti čas še z močno negativno konotacijo, ker se je zadnji dve desetletji življenja odločila preživeti skupaj z nemško slikarko Theo Schreiber Gammelin, svojo sestro po duši. Nekatere Celjanke in Celjani se še zdaj spominjajo, da so jih starši povsem resno strašili, da jih bodo, če ne bodo pridni, poslali k čarovnici, pri čemer so seveda imeli v mislih Almo. 

Alma je v moje življenje vstopila, ko sta jo še zaznamovala dva pridevnika: pozabljena in zamolčana.

Predvsem pa so o njej vsi govorili kot o čudakinji, ki si je življenje na Južnem morju rešila s stekleničko popra, žlobudrala v desetih jezikih in o sebi govorila kot o eni največjih svetovnih popotnic svojega časa ter uspešni pisateljici s svojskim slogom, konec življenja pa je dočakala revna kot cerkvena miš, pozabljena in zamolčana od jugoslovanskih oblasti.

V svojem času je bila ena redkih žensk in tudi moških na svetu, ki si je drznila sama prepotovati svet. Njen glavni cilj je bila Japonska, vendar je zaradi pomanjkanja denarja ali ustreznih potrdil najprej odšla v Južno in Severno Ameriko. Kaj ji je pomenila Japonska?

Alma je kot hči svojega časa na vse dežele, ki jih je obiskala, gledala z vzvišenimi evropskimi očmi. Edina dežela, ki je pomenila izjemo, je bila Japonska. Z njo se je ujela tako v materialnem (dobila je dobro plačano administrativno službo na nemškem veleposlaništvu v Tokiu), umetniškem (začela se je učiti japonskega načina slikanja, prav tako pa so se ji odprla vrata v umetniške in intelektualne kroge, družila se je z visoko izobraženimi in neodvisnimi Japonkami, ki so bile v njenem času še redkost) in duhovnem smislu, saj jo je začel vse bolj prežemati duh zen budizma. Skratka, Japonci in Japonke so bili v njenih očeh angelska bitja. Nobena druga dežela ji ni tako zlezla pod kožo.

 Zbirka ohranjenih predmetov z Alminih potovanj je na ogled v Pokrajinskem muzeju Celje. Vir: NUK

Že na začetku potovanja po svetu, v Peruju, je doživela nekaj bridkih izkušenj. Zapisala je, da je od takrat potovala kot ženska, ne več kot dekle. A poguma ji kljub finančnim in zdravstvenim težavam ni zmanjkalo. Kaj jo je gnalo po svetu?

Ob tem vprašanju se bom naslonila kar na njene besede. V svojih zapisih je poudarila, da na pot okrog sveta ni odšla kot pustolovka, temveč da je želela z besedo delati za mir med narodi. Svet je želela videti in predvsem doživeti kot ženska, umetnica in raziskovalka. Šlo je za neko notranjo nujo, za poseben klic, ki mu je sledila. 

Svet je želela videti in predvsem doživeti kot ženska, umetnica in raziskovalka.

S potovanja okrog sveta med letoma 1919 in 1927 je prinesla obilo vtisov, tudi trpkih, obilo materiala, ki ga je uporabila tudi za svoja številna potopisna in literarna dela, številne ilustracije rastlin z vseh koncev sveta, številne vraže, legende, mite, ki jih je zapisala in raziskala, pa seveda tudi mnoge predmete, ki jih je dobila v dar ali jih je kupila. Pri tem se je ves čas sama preživljala s pisanjem, tolmačenjem in prevajanjem, sama potovala, in način, kako je potovala, jo dela za eno največjih svetovnih popotnic v zgodovini.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 1/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.