Jernej Šček je vidni glasnik slovenske skupnosti na oni strani zahodne meje; filozof, humanist, učitelj in pisec, ki živi v Slivnem na tržaškem Krasu, tik nad morjem. 

Iz pogovorov z vami, ki sem jih doslej poslušala in brala, ter iz vašega knjižnega prvenca Kavarna Italija, v katerem nastopite kot buden usmerjevalec pogovorov z ljudmi, ki so vam intelektualno in duhovno blizu, sem razbrala, da je svobodomiselnost, kakor jo pojmujete vi, popolnoma nekaj drugega kot tisto, kar se ima za izobražensko svobodomiselnost pri nas. Vi se namreč prištevate k levičarjem, a mi delujete nasprotje vsega, kar je »levičarstvo« pri nas. Kje je ključ do razumevanja teh razlik? Kakšna je vaša notranja ureditev vrednot, odnos do tradicionalnega in sodobnega, vaša svobodoljubna misel?

Zalivski Slovenci, ki smo dokončno ostali za mejo in postali za-mejci šele leta 1954 – sidro na Kongresnem trgu, postavljeno po razrešitvi tržaškega vprašanja, je, ne pozabite, za vas spomeniška obeležitev dosežene jadranske obale, dostopa do morja, za nas priznanje manjšinskosti – v državljanskem smislu valujemo z zgodovino zahodne sosede. Italija se kot demokratična republika postavi na noge iz ruševin in opeklin nacifašizma, kmalu bo osemdeset let, samostojna Slovenija pa trideset let iz krivin socializma. Ni kar tako.

Če me sprašujete, kaj zame pomeni levica, je izhodiščni aksiom demokratični reformizem, ne revolucija.

Če me sprašujete, kaj zame pomeni levica, je izhodiščni aksiom demokratični reformizem, ne revolucija. Miselno in duhovno se vračam tja, kjer smo že bili, in nekateri pravijo, da smo se tam opekli: k izkušnji naprednega primorskega katolištva med obema vojnama. K čedermacem, ki so imeli čut in posluh za socialna vprašanja, k Domu in svetu, h Kreku, k tajni krščansko-socialni organizaciji, začetkom Goriške Mohorjeve, Besednjaku in Ščeku, da, tudi h Kocbeku iz Premišljevanja o Španiji, pa k Tonetu Kralju, ki je popisal etnično mejo v kakih petdesetih primorskih cerkvah od Snežnika do Višarij. Glejte sem, na steno, lesorez iz mape z naslovom Delo, Kralj 1929 – križ in rudnik!

Skupno zavest nam zaradi strankarskih in ideoloških interesov razstavljajo po kosih: da smo primorski Slovenci čez noč postali ilegalci preprosto zato, ker smo bili Slovenci. Primorski antifašizem je bil čistokrven narodni upor. Koliko duhovnikov in kristjanov je šlo v gozd in, saj vem, pozneje padlo pod streli nekdanjih tovarišev. Laični kristjani sanjamo z Rebulo iz Korintskega stebra: partizani in domobranci, združite se, dovolj je bratomora, spravite se, v imenu slovenstva! Roman se slabo konča, s strelom v hrbet.

V samostojni Sloveniji ne najdete prostora za tretjo, zmerno politično pot, druga izključuje drugo.

V samostojni Sloveniji ne najdete prostora za tretjo, zmerno politično pot, druga izključuje drugo: levica krščanstvo, desnica antifašizem. Jaz pa sem pravi Primorec, po mamini strani vnuk komunista, po očetovi pokoncilskega katoličana. Prvi je ostal zvest marksizmu iz Manifesta, torej Moskvi, tako levo usmerjen je bil, a je hkrati ustanavljal slovenska kulturna društva in zbore; drugi je napisal prvo slovensko mašo in v Kopru, ko to še zdaleč ni bilo samoumevno, ustanovil stolni zbor, ki se še danes imenuje po njem, gorečno prepričan, da mora biti krščanska duša vedno odprta za posvetne probleme. Doma pravijo, da sta se odlično razumela – dva humanista, odprta za dialog. Oba bi bila na današnjem političnem zemljevidu Slovenije povsem izgubljena.

Slovenija v duhovnem smislu plačuje simptome nekdanjih dežel vzhodnega bloka: po desetletjih zatiranja in tlačenja katoliški tabor vrača udarec, misli, da se ima pravico maščevati za nazaj in za naprej. Tako si Slovenec trenutno predstavlja demokratizacijo – kot maščevalni ukrep.

V Italiji so komunisti pripomogli k demokratizaciji.

Seveda, ob boku liberalcev in katoličanov so za skupno mizo pisali italijansko ustavo, dragulj političnega, ergo vrednotnega kompromisa. Italijanska levica danes ostaja večinsko levosredinska, celo katoliška, dovolj je pogledati sedanji kader Demokratske stranke, ki jo predstavlja vrsta nekdanjih krščanskih demokratov.

Italijanska levica danes ostaja večinsko levosredinska, celo katoliška.

Miran Košuta vas v spremni besedi k vaši knjigi primerja z Diogenom iz Sinope, ki je šel po trgih z leščerbo pri belem dnevu iskat poštenega človeka. Avtor pravi, da ste iskalec novega humanizma, počlovečenja človeka, in to na stiku dveh konfliktnih svetov, ki ju zaznamuje kolektivna zgodovinska bolečina. V času po izidu knjige pa so se v svetu razplamteli novi konflikti in se nakopičile zgodovinske bolečine neizmerljivih razsežnosti, ki jim ni videti konca, kaj šele ozdravitve. Ali je kljub temu, da smo priča popolnemu razčlovečenju, za vas človeštvo še vedno človeško?

Po tem, kar smo doživeli v dolgem kratkem stoletju, po dveh vojnah, jarkih in taboriščih, jedrski grožnji in današnji umetni inteligenci, smo humanisti, kar nas še ostaja, bolj in bolj prepričani, da je treba to igro igrati do konca, iskati to, kar je v človeku zdravega in dobrega, saj nismo bili ustvarjeni ne za samoto ne za lenobo, temveč za delovanje v skupnem. Noben človek ni otok. Slikar Magritte je nekoč ob belgijski obali dejal: »Ne smemo se bati dnevne svetlobe samo zato, ker skoraj vedno razgalja bedo sveta.« Tukaj smo, danes, v strahu mižimo, in s tem sami množimo pomračenje sveta. Saj je mračnjaštvo danes že prava moda, ni važno, kaj, samo, da je total black. Kdor še upa in še verjame, v karkoli, je slabši od najslabšega. Ne, jaz nočem sodelovati v tem pobarbarjenju sveta.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (02/2024).