Od številnih dejavnikov je odvisno, kateri občutki in čustva se bodo ob tem sprožila, kako jih bomo interpretirali in potem delovali. Močno smo namreč oblikovani na podlagi izkušenj iz otroštva in mladosti, kako in koliko so bili starši naklonjeni nam in tudi kako so sprejemali goste pri nas doma: sproščeno in odprto, brez prikritih pričakovanj ali pretiranih zadržkov, kako so o njih govorili, ko so gostje odšli in podobno.

Močno smo namreč oblikovani na podlagi izkušenj iz otroštva in mladosti.

Pomemben vidik je tudi, ali so nas starši znali pozitivno in prisrčno vključiti v priprave in ali smo bili otroci, ko so prišli gostje, še vedno deležni pozornosti. So starši zaradi gostov »pozabili« na nas ali so nas pred gosti izpostavljali, pretirano hvalili, da so se oni počutili kot zmagovalci? Smo morali pospravljati kot nori, da se je vse svetilo in so se nam obiski s tem zamerili? Ali smo se lahko gostov veselili z lepimi pričakovanji in smo bili na koncu hvaležni in ponosni, da smo jim pripravili prisrčen sprejem? 

Bolj kot pospravljanje in izbor pripravljenih jedi sta namreč pomembna ozračje, ki ga vzpostavimo, ter občutek sprejetosti, ki ga lahko gostje začutijo. V prednosti smo, če nam uspe stiske, ki se nam ob obiskih pojavljajo, pri sebi ozavestiti ter razumeti in umestiti v okvir izkušenj. Šele ko dojamemo, kje smo šibki in napeti ter kako se gostje ob tem počutijo, lahko izboljšamo določeno zadevo pri sebi, vsi pa se počutimo bolje.

Gost je lahko povabljen ali nepovabljen

Če je na obisk prišel nekdo, ki si ga vedno vesel, ob katerem se počutiš sprejetega in si lahko iskren, je to vedno veselo presenečenje. Taki osebi lahko poveš tudi, koliko časa imaš na voljo, ali ti lahko pri čem pomaga, če imaš delo, in podobno. Sicer pa je po navadi bistveno laže, če je gost povabljen, saj se na obisk lahko v miru pripravimo. Lahko načrtujemo čas, da se bomo posvetili pogovoru, pripravimo prostor, skuhamo kavo, kaj za pod zob ...

Čustveno je npr. zelo zahteven položaj, če se ravno ob starših ali pa ob tašči in tastu ne počutimo sproščeno in njihov nenapovedan obisk doživimo kot izredno naporen, obremenjujoč. Na neki način je tudi krivično, da jih ne moremo biti iskreno veseli, čeprav morda zavestno vemo, da nam želijo dobro, vendar pa razumevanje ni v skladu z doživljanjem, saj čutimo, da prinašajo nemir, težo, morda sramotijo ali pa nergajo, da nimamo dovolj pospravljeno, da otroci preveč norijo, ... Če gostje ne zmorejo osnovnega spoštovanja in dostojanstva, to vedno vzbuja napetost in nezaupanje. Če taki gostje pridejo celo nepovabljeni, je to lahko precej stresna izkušnja, ki povzroča tesnobo, posebej v primerih, ko se gosta na neki način bojimo oziroma imamo pred njim »rešpekt«.

Dobro se je namreč zavedati, da ne moremo spreminjati gostov, lahko pa to vzamemo kot izziv v smislu ljubezni do bližnjega.

Pogosto nam je ob tem žal ali se celo počutimo krive, kar je povsem odveč. Dobro se je namreč zavedati, da ne moremo spreminjati gostov, lahko pa to vzamemo kot izziv v smislu ljubezni do bližnjega. Najprej moramo sicer ugotoviti, kaj točno se nam zdi krivično, kaj nas jezi, kdo na obisku prekorači osebne meje, je nespoštljiv ... Pomembno je, da se o tem pogovorimo s kom, ki mu zaupamo, da »vsiljivce« in celotno zadevo bolj celostno razumemo, nato pa presodimo, ali se bomo s tem odkrito soočili ali jih bomo le sprejeli take, kot so, in njihovih opazk ne bomo jemali preveč osebno.

Kaj če gostov ni

V primeru, da posamezniki ali družine nimajo gostov, je pomembno, da si hrepenenje in stisko ter z njo povezane občutke žalosti, sramu in nevrednosti iskreno priznajo. Če jih ne obiščejo niti najbližji, je potreben proces žalovanja. Ko ga prebrodijo, lahko postanejo bolj iniciativni in naredijo načrt, koga bi povabili na obisk. V miru lahko premislijo, koga bi bili veseli in za koga menijo, da bi bil vesel vabila. Potrebna sta pogum in iskrenost, pomagata tudi molitev in zaupanje, da se bodo zadeve obrnile v pravo smer.

Potrebna sta pogum in iskrenost, pomagata tudi molitev in zaupanje, da se bodo zadeve obrnile v pravo smer.

Brez obiskov so tudi številni bolniki in starejši. Dragoceno je, če se nas tematika srečevanja s starejšimi ali bolnimi dotakne in zmoremo začutiti iskreno željo, veselje po tem, da jim bomo posvetili čas in energijo. Če namreč to počnemo le iz moralne dolžnosti in ker se to npr. za božič spodobi, je bolj klavrno. Veliko bolj učinkovito in dragoceno je, če si zmoremo »obuti« njihove škornje in začutiti empatijo, ki nas potem vodi k sočutnim potezam. Edino tako je odnos zdravilen in včasih premakne celo kakšno goro, ob tem pa je vsem lepo.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (06/2023).