Kako sva si različna! Moj mož in jaz. On je športni tip, jaz sem bolj za sladoled. On bi se pogovarjal s popolnimi tujci, jaz bi potovala po svetu. On bi gledal sončni zahod, jaz bi se držala za roke. On bi igral na kitaro, jaz si bolje zapomnim besedilo … Pa saj – boste rekli – to niso nasprotja. Ne, res niso. Lahko se s kolesi odpravimo na sladoled. Lahko gremo v svet ali pa delček sveta povabimo k nam domov. Mimogrede, gre za resnični dogodek, ko mi je mož eno uro prej povedal, da bo pripeljal francoski par na večerjo in smo z otroki v tem času morali speči pice in pospraviti hišo, zato sedaj v njuno čast in nam v dokaz, da zmoremo, to hitrostno pospravljanje imenujemo s tajnim imenom »operacija francoza«. 

Lahko gledava skupaj sončni zahod in se drživa za roke. On lahko uživa v igranju na kitaro, jaz pa zraven ob prepevanju najljubših pesmi. Ne, nisva si različna, tako da se izključujeva. Različna sva tako, da se dopolnjujeva. In kot že gre pesem: »ko zvečer sva sama, ko le noč je z nama« … se prav tako lepo dopolnjujeva. Le če sva skupaj.

Različna sva tako, da se dopolnjujeva.

A priznam, da me včasih najina različnost spravlja iz tira. Ne ljubi se mi nikamor, raje bi ostala doma. Nobene želje po druženju, prepevanju ali romantiki ne čutim, ker je vendar še toliko dela za postoriti. Takrat me to razjezi in se zaprem v svoj okvirček. Okvirček mojih želja in potreb, za katere mislim, da se ne skladajo z njegovimi.

Moj Bog, kako sva si različna! Prav res. Moj Bog. Ti in jaz. Jaz sem slabotna, Ti si močan. Jaz pogosto nimam pojma, kaj naj naredim, Ti veš vse. Jaz se večkrat bojim, ker je prihodnost zame negotova, Ti pa mojo prihodnost in prihodnost vseh nas držiš v roki. Jaz razmišljam po človeško z omejitvami, Ti pa neomejeno po božje. Se izključujeva? Prav nič. Tako lepo se dopolnjujeva. Le če sva skupaj.

Jaz pogosto nimam pojma, kaj naj naredim, Ti veš vse.

A pogosto se raje zaprem v svoj okvirček razočaranja, neuspeha in temne prihodnosti, kot da bi dopustila, da mi prižgeš luč vere in upanja. Ko pa dopustim, da si z mano, in sprejmem, da imaš Ti nekaj, kar jaz potrebujem, tudi če se mi na prvi pogled Tvoj predlog ne zdi rešitev ali mi ga včasih celo sporočaš po možu s »Pojdiva na sprehod« na primer, takrat se zgodi nekaj čudovitega. Premagam svoj omejeni pogled. In sprejmem Tvojega. In Ti vključiš mojega na popolnoma nov in drugačen in še lepši način. In se dopolniva. Ker »moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9). In nam je lepo.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (02/2023).