Ena redkih pravih dam na prizorišču polpreteklosti in sedanjosti je zame Alenka Puhar. Čeprav so njena leta zrela za počitek, še vedno neutrudno bere, študira, opazuje, piše; razgalja sprenevedanja, laži, pritlehnosti, in je zmožna materinske modrosti celo v odnosu do predrznih otrok. Če jih dobi po levem licu, desnega sicer ne nastavlja, vendar klofut ne vrača.

V čast mi je, da sem lahko pripravila pogovor z njo. Začeli sva seveda tam, kjer se vse začne.

Na spletnem portalu Kamra sem našla fotografijo vaše mame z novorojeno deklico v naročju, posneto v Italiji, kamor so vaju z osvobojenega ozemlja v Beli krajini prepeljali zavezniki.

Nisem vedela, da je fotografija objavljena v tej zbirki; hvala za opozorilo, me veseli. Muzeju novejše zgodovine Slovenije sem nekoč pokazala svoje albume, posneli so vse partizanske fotografije. Res je, rodila sem se partizanki v Črnomlju, februarja 1945, ko je bilo jasno, da se bliža konec vojne in da bodo z juga prodirale mogočne vojske, poleg nemške še ustaši in četniki, zato so partizani z angleškimi zavezniki organizirali evakuacijo. Veliko civilistov so prepeljali v Dalmacijo, nekatere pa v bolnice v južni Italiji okrog Barija. Moja mama z mano je prišla v porodnišnico v Gravini. Z ganotjem lahko povem, da ima velike zasluge za njeno ustanovitev Lindsay Rogers, ki si je v Rogu ogledal majhno porodnišnico Božene Grosman in bil očaran, zato se je zavzel za takšno partizansko ustanovo še v Italiji. Rogers torej ni bil samo kirurg, ampak je poskrbel tudi za tuberkulozne bolnike in matere. To je eden izmed čustvenih razlogov, zakaj sem se začela ukvarjati z njim. Ko sva z mamo prispeli v Gravino, sem bila stara dva tedna.

Kako so vaju prepeljali?

Z ameriškim letalom Douglas, kar je bil v mojem otroštvu zelo nenavaden podatek. Nihče drug od mojih vrstnikov se ni mogel pohvaliti s tem, da se je že peljal z letalom.

Vaša starša sta bila partizana. Mama Helena Puhar, oče France Mihelič. Po vojni se nista poročila.

Mislim, da sem »ljubezenski spodrsljaj«, a zaradi tega se nisem nikoli čutila izobčena, saj se je mama kmalu po vojni poročila z Egonom Tomcem. Tudi on je imel otroka, ki ga je njegova mati zapustila, moja pa ga je sprejela. Ta moj brat je leto starejši od mene. Skupaj sta potem v zakonu imela še tri otroke, bili smo za tisti čas posebna družina, s tremi različnimi priimki.

Mama je mlada umrla.

Umrla je, Bog se usmili, stara sedeminštirideset in pol. Jaz sem imela takrat komaj triindvajset let. Nekaj časa nam je bilo res hudo. Eno leto za tem je umrl še oče, Egon Tomc, in ostali smo sami.

Sta imela s krušnim očetom dober odnos?

Ne preveč, bil je zadržan, introvertiran človek, tudi do svojih otrok ni bil kaj dosti bolj odprt. Mama pa je vse to nadoknadila.

Po njej se imenuje šola v Kranju.

Tako je. Osnovna šola Helene Puhar.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Božje okolje (03/2023).