Vedno sem očarana, kadar nekdo strastno živi svojo poklicno izurjenost. Kipar ali arhitekt bi namreč povsem drugače videl obeležje kot Maja Bitenc, doktorica jezikoslovnih znanosti, ki je pri štiridesetih letih mati šestih otrok, zaposlena pa kot raziskovalka na podoktorskem projektu in docentka na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete.

Če se človek odloči za poklic jezikoslovca, to stori z nekim vzgibom. 

Od vedno so me privlačile knjige, že kot otrok sem se rada igrala šolo in knjižnico. V času gimnazije sem mislila, da bom šla študirat medicino in specializirala psihiatrijo, v četrtem letniku pa ugotavljala, da sem po srcu humanistka in družboslovka in da mi bo tovrstni študij verjetno omogočil več možnosti za različne zaposlitve, tudi take, ki bi bile bolj prijazne za usklajevanje z morebitnim družinskim življenjem. Tako sem nazadnje izbrala dvopredmetni študij angleščine in slovenščine. Ni šlo torej toliko za jezik...