Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Mille Miglia, najlepša dirka na svetu

Za vas piše:
Nataša Grom Jerina
Objava: 17. 01. 2023 / 22:10
Oznake: Svet in ljudje
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 23.01.2023 / 11:17
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Mille Miglia, najlepša dirka na svetu

Mille Miglia, najlepša dirka  na svetu
Svet in ljudje
Alfa Romeo 6C 2500 S cabriolet Touring je bila barvno lepo usklajena s poletno toskansko krajino. FOTO: Aleksander Praper, Fotovizije
Po prepričanju mnogih je Mille Miglia (Tisoč milj) najlepša, sicer pa verjetno najbolj znana dirka starodobnikov na svetu. Lani, ko je bila štirideseta zapovrstjo, je že drugo leto zapored potekala sredi poletja, med 15. in 18. junijem. Več kot 400 avtomobilov se je zapeljalo na skoraj 2.000 kilometrov dolgo pot in privabilo vzdolž italijanskih ulic mest, skozi katera so se vozila zapeljala, več kot pet milijonov radovednežev.

Dirke se danes ne more udeležiti vsak imetnik starodobnega vozila. Ne le da je kotizacija izjemno visoka (osnovna kotizacija na vozilo je 12.200 evrov, če je vozilo izposojeno, pa mora ekipa odšteti tudi do petdeset tisočakov), je tudi omejena s številom in tipom vozil. Sodelujejo lahko le vozila, ki so bila izdelana do leta 1957, pa še to le modeli, ki so vozili na prvih izvedbah Mille Miglia med letoma 1927 in 1957. Vsako leto se prijavi več sto vozil, izberejo pa samo tista, ki najbolj ustrezajo strogim merilom petčlanske mednarodne žirije, ki vozila tudi pregleda in se odloči glede tekmovanja z njimi. Izjemno pomembno vlogo ima tudi njihova dokumentacija in zgodovina. Vsako leto je na dogodku 450 vozil, lani jih je bilo kar 71 originalnih z dirk, ki so potekale v omenjenih prvih treh desetletjih.

Sodelujejo lahko le vozila, ki so bila izdelana do leta 1957, pa še to le modeli, ki so vozili na prvih izvedbah Mille Miglia med letoma 1927 in 1957.

Kljub strogemu nadzoru sodelujočih vozil pa se pri določenih avtomobilih vedno znova odpirajo vprašanja glede njihove avtentičnosti in zgodovinskega porekla. Zgodbe so včasih prav neverjetne, zaradi vedno več ponaredkov redkih vozil so po svoje tudi skrb vzbujajoče. Vedeti moramo, da vsako vozilo, še posebej zmagovalno, z udeležbo na tej prestižni dirki pridobi na vrednosti.

Italijanski avtomobilski zbiratelj Corrado Lopresto se vzpenja proti središču pravljičnega Urbina v udobni Lancii Asturii, letnik 1934. FOTO: Aleksander Praper, Fotovizije

Posebna preizkušnja

Dirka je izziv tako za vozila kot za voznike. Ni namreč ustavljanja, samo vožnja od jutra do večera, ki se je lani odvijala pri visokih poletnih temperaturah. Vsak se bori za točke, ki mu pomagajo priti kar najviše na tekmovalni lestvici. Izučeni sovozniki in dodatna oprema (merilniki hitrosti, tempomati), ki pomagajo natančneje krmariti vozilo, so obvezni dodatek. Nekateri so tako zagreti, da opravijo s traso dirke večkrat pred samim uradnim začetkom ‒ poglobijo se v vsak ovinek, vsako luknjo na cestišču in vsako ozko ulico v mestih. Vozijo na vse ali nič.

Mille Miglia je kot klasična cestno-hitrostna dirka potekala le med letoma 1927 in 1957, potem pa počasi pridobivala obliko točnostne vožnje. Od leta 1977 jo poznamo v obliki, ki poteka še danes, torej na relaciji Brescia–Rim–Brescia. Samo ime dirke pa izhaja iz dolžine trase, ki je kljub številnim spremembam ostala dolga približno 1.600 kilometrov, kar je približno tisoč milj. »Štirje mušketirji«, Giovanni Canestrini, Franco Mazzotti, Aymo Maggi in Renzo Castagneto, ki so si zamislili koncept dirke na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja, si verjetno niso predstavljali, da se bo ta ohranila do danes in da bo znana kot »najlepša dirka na svetu«.

Prototip Mercedesa 300 SL za Le Mans, ki je imel na strehi eksperimentalno zračno zavoro, vijuga na prelaz Cisa. FOTO: Aleksander Praper, Fotovizije

Na prvi dirki, ki se je začela 26. marca 1927, je bilo prijavljenih 77 dirkalnikov, vsi italijanski, od katerih jih je v cilj v Brescii prispelo le 51. Prijava je bila omejena na nespremenjene serijske avtomobile, startnina pa je znašala le eno liro. Zmagovalec je progo prevozil v 21 urah in petih minutah s povprečno hitrostjo 78 kilometrov na uro. Ko je dirka postala bolj znana, so se je udeležili številni znani vozniki, kot na primer dirkač Tazio Nuvolari (1892–1953), ki je leta 1930 zmagal z vozilom Alfa Romeo 6C. Za zmago se je zatekel k majhni zvijači, saj je na cesti zaostajal za svojim glavnim tekmecem, Achillom Varzijem. Nuvolari je Varzija zasledoval v šibki jutranji svetlobi z ugasnjenimi žarometi, tako da ga Varzi ni mogel videti v vzvratnih ogledalih. Ko sta se bližala cilju v Brescii, ga je Nuvolari na ravni cesti prehitel in pri tem vklopil žaromete svojega avtomobila. Varzi se je za trenutek prestrašil, kar je Nuvolariju prineslo zmago.

Mille Miglia je bil neke vrste "oder", ki je svetu predstavil največje proizvajalce v avtomobilski industriji. Na tem odru so se rodile športne zvezde, kot so Alfa Romeo, BMW, Ferrari, Maserati in Porsche.

Preobrat v zgodovini dirke

V prvih letih so na Mille Miglia zmagovali italijanski avtomobili in vozniki, nato pa so v ospredje stopili tuji udeleženci. Tako sta leta 1931 nemški voznik Rudolf Caracciola in njegov mehanik Wilhelm Sebastian zmagala s svojim Mercedes-Benzom SSKL. Dosegla sta povprečno hitrost več kot 100 kilometrov na uro.

Po ukinitvi dirke Mille Miglia leta 1938, do česar je prišlo po hudi nesreči, ki se je pripetila v Bologni, je dirka leta 1940 na ukaz Mussolinija opustila odprte ceste osrednje in severne Italije ter se preselila na zaprto dirkališče. Pri tem je spremenila tudi ime – 1. velika nagrada Brescie dirke Mille Miglia. Po drugi svetovni vojni so prepoved preklicali in dirka se je znova preselila na italijanske ceste. Med polemikami o tem, kaj in koliko je to smiselno, so dirke potekale do leta 1957, ko je v zgodbi nastopil večji preobrat.

Dvanajstega maja 1957 se je v Guidizzolu, le 40 kilometrov od cilja, zgodila huda nesreča, ki je za vedno zaznamovala dirko.

Dvanajstega maja 1957 se je v Guidizzolu, le 40 kilometrov od cilja, zgodila huda nesreča, ki je za vedno zaznamovala dirko. Ferrari Alfonsa 'Fo' De Portaga in Edmonda Nelsona je zaradi počene sprednje leve pnevmatike, ki se je morda malo prej zataknila za robnik ceste, pri polni hitrosti trčil v množico. Avtomobil je dobesedno razpadel ‒ De Portago in Nelson sta takoj umrla, med gledalci pa je bilo devet smrtnih žrtev.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 1/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku.

Nalaganje
Nazaj na vrh