Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Misel za nedeljo dobrega Pastirja

Za vas piše:
Magnificat
Objava: 01. 04. 2024 / 01:00
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 30.03.2024 / 17:51
Ustavi predvajanje Nalaganje
Misel za nedeljo dobrega Pastirja
Patricija Rusjan. FOTO: osebni arhiv

Misel za nedeljo dobrega Pastirja

Dovolj je glas, ki odseva povezanost z Očetom

Našemu pastirju je mar za vsako ovco. Ne samo, da mu je mar, pripravljen je dati življenje zanjo. To, da bi dali življenje za svoje, nam je blizu. Mogoče bi to storil tudi kdo izmed nas, pa karkoli že to pomeni. Saj življenje dajemo vsak dan, ko skrbimo po svojih najboljših močeh za svoje domače ovčice, ko se predajamo v službi in darujemo svoje ure, dneve in darove v dobro pacientov (sama sem zdravstvena delavka) in drugih, ki pričakujejo, da bo naše delo dobro, vestno in srčno opravljeno.

Ob današnjem evangeliju pa me gane predvsem to, da ima naš Pastir v svoji dobroti srce in misli tudi izven »sten« svojega hleva.

Ob današnjem evangeliju pa me gane predvsem to, da ima naš Pastir v svoji dobroti srce in misli tudi izven »sten« svojega hleva.

Začutimo lahko, s kakšno ljubeznijo in gotovostjo, da pripadajo njemu, gleda nanje. Ve in ne samo upa, da bodo slišale njegov glas. Ta glas je prijeten, dostojanstven in poln ljubezni. Glas, ob katerem nihče ne ostane ravnodušen. Spregovori nam v tihoti. Velikokrat pa potrebuje naš glas, … moj glas, … tudi tvojega, da seže čez meje domačega hleva. Ko sem povprašala naključne »ovčice«, kaj rade slišijo, so bile to prijetne besede pohvale, prijeten glas, glasba, prijazen klic po imenu, kar obeta nekaj lepega. Rade slišijo povabilo v naravo ali na poseben dogodek. Tudi ko naredijo napako in malo zaidejo s poti, rade slišijo prijazen glas, ki jih opominja. Najraje pa tudi ovce, ki niso iz hleva, rade slišijo, kako je nekdo ponosen nanje, da je delo dobro opravljeno in seveda stavek, ki je vedno na mestu: »Rad te imam.«

Pastir pozna vse svoje in ve, kaj potrebujejo, natanko ve, kdaj in kako jih bo glas nagovoril. Tiste v hlevu in izven njega. Pojdimo torej, stopimo iz hleva, posodimo svoj glas njemu. Pripeljimo vsaj kakšno ovčico v varno zavetje, kjer se življenje prostovoljno daje in ne jemlje.

Pripeljimo vsaj kakšno ovčico v varno zavetje, kjer se življenje prostovoljno daje in ne jemlje.

Dovolj je glas, ki odseva povezanost z Očetom in je zato poln ljubezni in spoštovanja, da prebudi speče ovce. Saj Oče pozna pastirja, pastir mene, jaz druge ovce, ovce mene, jaz pastirja … In tako bomo v povezanosti ena čreda.

Patricija Rusjan


Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 04/2024. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.





Kupi v trgovini

Magnificat
5,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh