V svojem življenju sem se že velikokrat srečala s smrtjo bližnjih. Včasih se mi je zdela bolj naravna, včasih pa je za moje dojemanje prehitro in nepravično iztrgala iz rok ljubljeno osebo. 

Smrt moža pa je čisto drugače in globlje posegla v moje življenje. Prinesla je neizmerno bolečino in praznino, a mi je tudi približala večnost. Fizično me je prikrajšala, a duhovno okrepila. 

Okrepila je mojo vero v ljubečega Očeta in večno življenje, ki je edina, ki lahko omili bolečino, jo osmisli, daje upanje in pomnoži moč. Čeprav se sliši neverjetno, me je prav v tej kruti preizkušnji ganila Božja ljubezen, njena resničnost, obilje, nežnost, domiselnost.

»Gremo molit!«

Že sam dan nesreče je bil hkrati tudi poln milosti. V čudovitem zgodnjem nedeljskem jutru v objemu sonca in gora na letališču, ki je še spalo, sva imela nekaj časa samo za naju. Pogovarjala sva se, načrtovala … Ostal je lep in dragocen spomin. Milost. 

Ko so n...