Raziskave gradišč

Do prvih resnejših raziskav gradišč je prišlo v prvi polovici 20. stoletja, pod vodstvom Walterja Schmida. Po 2. svetovni vojni jih je sledilo še več (npr. Brinjeva gora, Rifnik). V poznih šestdesetih in na začetku sedemdesetih let so bila izvedena odmevna, za tisti čas obsežna in metodološko napredna izkopavanja Staneta Gabrovca in sodelavcev na železnodobnem gradišču Cvinger nad Virom pri Stični. Čeprav so s sondami raziskali pretežno ostanke obrambnih struktur, so rezultati izkopavanj in kasnejša študija odkritih najdb prinesli velik premik v preučevanju gradišč starejše in mlajše železne dobe. 

Temeljno delo o gradiščih in železnodobni poselitvi pri nas pa so nedvomno tudi rezultati projekta Janeza Dularja in sodelavcev na območju jugovzhodne Slovenije iz poznih osemdesetih let. Njihova izkopavanja sond na številnih gradiščih so bila v skladu s cilji projekta osredotočena predvsem na raziskave utrdbenih struktur in pridobivanje gradiva za časovno umestitev naselbin. Ta sicer številna izkopavanja pa so prinesla le malo podatkov o notranji ureditvi gradišč in načinu življenja v njih. Skromne vpoglede v notranjost gradišč so tako omogočila predvsem redka zaščitna izkopavanja, opravljena pred načrtovanimi novogradnjami.

Temeljno delo o gradiščih in železnodobni poselitvi pri nas pa so nedvomno tudi rezultati projekta Janeza Dularja in sodelavcev na območju jugovzhodne Slovenije iz poznih osemdesetih let.

Precej drugačna je zgodovina raziskav prazgodovinskih naselij, ki jim zaradi pravilne razporeditve stavb in poti pripisujemo protourbani značaj. To so naselja Ormož, Most na Soči in Tribuna v Ljubljani, ki so bila odkrita in raziskana z zaščitnimi izkopavanji znotraj današnjih urbanih okolij.

Ižanski okoliš

Tudi ižanskemu prostoru je bil, zaradi številnih arheoloških odkritij v preteklosti, pripisan nedvomen zgodovinski pomen, pa vendar se o prebivalcih, ki so tu živeli pred prihodom Rimljanov, in o njihovih potomcih ni vedelo veliko. Stanje se je spremenilo leta 2020/2021, ko smo z raziskavami na vzpetini Pungrt nad Igom, zaradi predvidene gradnje dodatnih prostorov Zavoda za prestajanje kazni, raziskali kar 8.500 m notranjosti gradišča. Z izkopavanji nam ni uspelo le raziskati največje zvezne površine katerekoli utrjene višinske naselbine pri nas, ampak smo dobili tudi vpogled v prvo gradišče s protourbano zasnovo in s tem enkratno priložnost za dopolnitev poznavanja notranjosti gradišč in njihovega vsakdana.

Gradišče nad Igom

Izkazalo se je, da je bilo okoli 8. stoletja pr. Kr., tik nad prelomom prve terase v strmo brežino, zgrajeno 2,10 m široko kamnito obzidje. Ohranili sta se obe stranici iz večjih neobdelanih apnenčevih lomljencev, notranjost pa je bila zametana s kamnitim drobirjem. Z zunanje strani je obzidje podpiral zemljen nasip. 

Na notranji strani je vzporedno z obzidjem potekala 2 m široka pot, narejena iz številnih peščenih nasutij. Ob njej so se nahajali močno poškodovani ostanki stavb oziroma njihovi tlaki, peči, ognjišča ter številne jame, ki nakazujejo, da so bile nekatere izmed peči vsaj delno pokrite z lesenimi nadstreški. Zdi se, da je bilo območje prve, najbolj razprostranjene terase v 1. tisočletju pr. Kr. namenjeno predvsem gospodarski oskrbi naselbine.

Okoli 6. stoletja pr. Kr. je bilo čez starejše obzidje zgrajeno še mogočnejše obzidje, ki je v širino merilo okoli 3 m. Tudi to je bilo zgrajeno podobno kot predhodno, le da je bilo izbrano kamenje obeh stranic manjše in skoraj pravokotne oblike. Vzporedna pot, široka nekaj več kot 2 metra, je bila tudi tokrat večkrat obnovljena s peščenimi nasutji. Vzporedno z obzidjem in potjo je bilo nanizanih 26 stavb približno enako velikega tlorisa (do 10 × 6 m). Odkriti so bili temelji iz večjih kamnitih blokov, na katerih so nekoč počivale lesene brunarice. 

Razporeditev stavb nakazuje načrtovano prostorsko ureditev, s katero so objekte razporedili paralelno z obzidjem, vmesne hodne površine enakomernih širin pa tlakovali s kamnitim drobirjem in peskom. Med posameznimi stavbami smo namreč prepoznali do 1 m široke ulice s funkcijo komunikacije, predvsem pa odvajanja meteornih voda s streh. Če je bilo na začetku starejše železne dobe območje spodnje terase namenjeno predvsem gospodarskim dejavnostim, se zdi, da je bilo to v 6. in 5. stoletju pr. Kr. namenjeno tako bivanju kot tudi gospodarskim dejavnostim.

Razporeditev stavb nakazuje načrtovano prostorsko ureditev, s katero so objekte razporedili paralelno z obzidjem, vmesne hodne površine enakomernih širin pa tlakovali s kamnitim drobirjem in peskom.

Slovenska arheološka dediščina tako ni bogatejša le za vpogled v notranjo ureditev gradišča z večstoletno kontinuiteto poselitve, ampak tudi za izjemno in neponovljivo priložnost, da presežemo in bistveno dopolnimo dosedanje razumevanje načina življenja v gradiščih. Zaradi sistematičnega vzorčenja med raziskavami (mikromorfologija in mikroodpad) predvidevamo, da bomo prvič poglobljeno spoznali prostorsko, gospodarsko in družbeno ureditev enega izmed gradišč na Slovenskem.

Članek si lahko v celoti preberete v 38. številki magazina SLO.