Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Pavel, zelo »človeški« svetnik

Za vas piše:
Joe Difato
Objava: 21. 06. 2023 / 12:30
Oznake: Beseda med nami
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 21.06.2023 / 13:07
Ustavi predvajanje Nalaganje
Pavel, zelo »človeški« svetnik
Celo Pavel je doživljal vzpone in padce. FOTO: Bukovšek

Pavel, zelo »človeški« svetnik

V julijskem eseju si bomo ogledali zadnje Pavlovo pismo in se posvetili temu, kar nam pripoveduje o svojih odnosih.

Zanima nas, kako je sprejemal osamljenost v ječi, napade na svoj ugled in klic, naj preda plamenico mlajšemu rodu. Vprašali bomo Svetega Duha, kaj nas želi naučiti po Pavlovem pričevanju. Radi bi izvedeli, kako lahko kakor Pavel še naprej živimo v ljubezni, tudi kadar so naši odnosi na preizkušnji. Poleg tega nas zanima, kako lahko kot on vztrajno hodimo za Gospodom in gradimo njegovo Cerkev, »v ugodnih in neugodnih okoliščinah« (2 Tim 4,2). 

Boleča ločitev

Vsi vemo, da je bil apostol Pavel eden izmed največjih junakov prve Cerkve. Doživel je pretresljivo spreobrnjenje h Kristusu, potoval je blizu in daleč ter oznanjal evangelij in napisal skoraj četrtino Nove zaveze. A kljub vsem junaškim dejanjem in svetosti je bil vseeno človek kakor vsi mi. Imel je svoje pomanjkljivosti, slabosti in grehe, tako kot mi. In tako kot pri vseh nas so tudi njegove pomanjkljivosti najopaznejše v odnosu do nekaterih ljudi v njegovem življenju. V Drugem pismu Timoteju zlasti izstopata dve imeni: Demá in Aleksander (prim. 2 Tim 4,10.14–15).

A kljub vsem junaškim dejanjem in svetosti je bil vseeno človek kakor vsi mi.

Demá je bil sodelavec v Gospodu ter je sodeloval s Pavlom, Lukom in Markom (prim. Flm 24). Toda v nekem trenutku je »vzljubil ta svet« in opustil misijonarsko življenje (prim. 2 Tim 4,10). Biblicisti ne vedo natanko, zakaj je odšel. Morda je postal malodušen ali preobremenjen zaradi preizkušenj popotnega življenja. Mogoče je tudi, da je Demá povsem opustil vero in izbral »ta svet« namesto Božjega kraljestva. Kakorkoli že, njegova odločitev, da ne bo več opravljal Gospodovega dela, je Pavla bolela. »Zapustil me je,« je zapisal in pokazal, kako osebno je vzel Demájevo dejanje.

Marsikdo med nami se lahko postavi v Pavlovo kožo. Boli, kadar človek, ki ga imamo radi, zapusti Cerkev. Nedavne raziskave so pokazale, da veliko katoličanov ne hodi vsak teden k maši. Seveda je veliko razlogov, zakaj človek opusti versko življenje: kriza vere, novice o škandalu ali privlačnost sveta. A ne glede na razlog tisti, ki ostajamo zvesti, pogrešamo brate in sestre v Gospodu ter si želimo, da bi se vrnili.

Boli, kadar človek, ki ga imamo radi, zapusti Cerkev.

Pavlovi obrekovalci

Kovač Aleksander je Pavlu povzročil drugačno trpljenje. V nasprotju z Demájem, ki je očitno samo odšel, je Aleksander močno nasprotoval Pavlu in njegovim naukom (prim. 2 Tim 4,15). Gotovo je naredil veliko škode, kajti Pavlu se je zdelo nujno posvariti Timoteja, naj se ga varuje, in mu povedati, da mu »je prizadel veliko hudega« (2 Tim 4,14). Marsikdo meni, da je to isti Aleksander, ki je v veri doživel brodolom in preklinjal Gospodovo ime (prim. 1 Tim 1,20).

Zdi se, da se je Aleksander spajdašil še z dvema drugima, Himénajem in Filétom, da bi ljudi prepričal, da je Pavlov nauk o vstajenju zmoten. Vernikom po njunem mnenju ni treba skrbeti glede izpolnjevanja zapovedi ali izogibanja zlu (prim. 2 Tim 2,17–19). Učila sta, da imajo krščeni kristjani že delež Jezusovega vstajenja, zato so osvobojeni sleherne obsodbe in lahko delajo, kar jih je volja.

Pavlove besede o Aleksandru, Himénaju in Filétu ne zvenijo vedno najbolj ljubeznivo. Morda zato, ker so širili lažni nauk, ki je ogrožal resnico vesele blagovesti. Toda njegove besede nakazujejo tudi občutek jeze ali zamere, ki jo je Pavel čutil do njih. V nekem trenutku je dva od njih izročil satanu (prim. 1 Tim 1,20). Ob drugi priložnosti je prosil Gospoda, naj povrne Aleksandru škodo, ki jo je storil, namesto da bi mu odpustil (prim. 2 Tim 4,15).

Za Pavla misel o nastavljanju drugega lica ni vedno pomenila, da bi odšel proč in se otresel zagrenjenosti.

Take ostre izjave nas ne bi smele preveč presenetiti. Za Pavla misel o nastavljanju drugega lica ni vedno pomenila, da bi odšel proč in se otresel zagrenjenosti. Spomnimo se samo, da sta se z apostolom Barnabom tako silovito sprla, da nista mogla več potovati skupaj kot misijonarja (prim. Apd 15,36–39). A kljub osornim ali vročekrvnim odzivom je Pavel gotovo hrepenel, da bi se ti bratje vrnili h Gospodu.


 Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (4/2023).

Kupi v trgovini

Beseda med nami
33,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh