Hiša smrti, vendar tudi hiša življenja. Tako pravijo. Jaz tega takrat ne prepoznam. Pretresena, še vedno tesnobna, nerada stopim v sobo in se na hitro poslovim od že precej odhajajočega prijatelja.

Sama sebi se cinično posmehnem

Ko izstopim, začutim neznansko razliko med to hišo in svetom okrog nje. Na eni strani mir in končevanje življenja, na drugi hrup, vsakdanji opravki in nezavedanje tega, da nekoč tudi nas ne bo več. Ja, ta hiša je res hiša življenja. Pripelje me v razmišljanje o lastnem bivanju. Kako živim, kje sploh sem. Kaj imam pokazati?

Praktično nič od tega, kar naj bi človek pri približevanju petdesetim po standardnih obrazcih družbe moral pokazati. Nimam otrok, nimam družine, nimam stanovanja ne avta. Imam pa življenje, ki teče, in takrat se odločim, da ne bo šlo kar tako mimo mene.

Na koga naj se obrnem? Kam naj sežem, da bi našla kakšne odgovore? Spreleti me. Krščena si, imaš obhajilo in birmo, vzgojena (pa ne zares) v krščanski veri. Mogoče je pa vseeno tukaj vir nečesa koristnega. Sama sebi se cinično posmehnem. V cerkev nisem stopila po birmi. Vse, kar je povezano z njo, me odbija. Po svetovnem nazoru sem levičarka. Celo feministka. Vse tisto, za kar mislim, da nikakor ne more biti povezano z vero. Z verniki. Ki so se mi vedno zdeli kot ovce, ki jih vodijo za nos.

Po svetovnem nazoru sem levičarka. Celo feministka. Vse tisto, za kar mislim, da nikakor ne more biti povezano z vero.

Vseeno stopim v knjigarno in kupim študijsko izdajo Svetega pisma. Ker mene ne zanima vera kot taka in ves hokuspokus okrog nje, ampak študiozen pristop!

Šla bi blizu, da lahko hitro pobegnem

Nekaj let mine. Prebiram, poskušam razumeti. Kak dan me dnevna Božja beseda strašno nagovori, vendar ji ne verjamem. Ne spustim je v srce. Ne zaupam. Dvomim. Še vedno ne stopim v cerkev. Ne družim se z verniki. Še vedno sama vozim življenje po starih tirnicah. Ko se ga kdaj napijem, vseeno boječe stopim v cerkev. Ne k maši, kar tako. Da poskusim, kako je. In pobegnem. Ker to pač ni zame.

Stiske samskih ljudi so stiske, ki jih marsikdo ne razume. Že to, da hodimo sami na počitnice, je lahko vir tesnobe. To poletje se odločim, da me ta stiska ne bo več premagovala, da pač nikamor ne grem in da bom to tudi na glas povedala. Stala za svojo odločitvijo, ne da bi me bilo pri tem sram. Pa vendar začnem razmišljati, da bi se šla vseeno nekam odmaknit. Razmislit o življenju. Kako naprej. Šla bi nekam blizu. Da bi lahko hitro pobegnila, če mi ne bi ustrezalo. Nekoč sem nekje prebirala o tem, kako lepo se je umakniti v kakšen samostan, kar je slišati precej romantično, pa vendar moraš imeti za tak korak kot neveren kar nekaj poguma. Vsaj jaz sem ga potrebovala. Pogooglam. Najdem Hišo kruha. Ojoj, kaj pa tam pečejo? Bo treba delati v pekarni?

Nekoč sem nekje prebirala o tem, kako lepo se je umakniti v kakšen samostan, kar je slišati precej romantično, pa vendar moraš imeti za tak korak kot neveren kar nekaj poguma

Vseeno jih pokličem. Da bi preživela tam nekaj dni. Brez obveznosti, še posebej ne verskih, ker ne hodim k maši, ne znam moliti. Potrebujem samo odmik, razmislek, mir. Sestra na drugi strani je čudno »skulirana«. Seveda, ni problema, kar pridi.

Nekateri še vedno nosimo maske

Bliža se dan odhoda, mene pa že stiska. Pa kaj bom tam? Ma vse skupaj je brezveze. Kaj boš rekla prijateljem, ki že vedo, da odhajaš? Boš stisnila rep med noge? Preberem odlomek iz Svetega pisma – Ne boj se! Naslednji dan že skoraj pišem mail, da me ne bo, se poskušam nekako izvleči. Odprem Sveto pismo – Pridi! Na dan odhoda še vedno cincam. Sveto pismo pravi – Hodi za mano!

V avtobusu. Na poti iz Ljubljane v Škofje Loko. Nekateri še vedno nosimo maske. Poleg tistih vsakdanjih tudi prave, za zaščito pred virusi. Lokalni šerif na avtobusu me nadere, ker sem z masko. Ne želim namreč kakorkoli okužiti sester. Tega otočka iskrene duhovnosti in odmaknjenosti. Po eni strani si predstavljam, da bo to prostor, kamor absolutno in nikakor ne spadam, po drugi si želim, da bi vseeno dobila ta prepotrebni mir. V glavi. Na srce sploh ne pomislim.

Po eni strani si predstavljam, da bo to prostor, kamor absolutno in nikakor ne spadam, po drugi si želim, da bi vseeno dobila ta prepotrebni mir.

Sprejme me mlada sestra. Nasmejana do ušes. Hm ... brez pokrite glave? Z velikim križem okrog vratu. Samo zato vem, da je najbrž res posvečena sestra, sicer je videti tako kot ... vsi mi. Moje predstave o vernikih so res ... nazadnjaške.

Par pozdravnih in vljudnostnih besed. Na hitro ji začnem še enkrat razlagati, da ne bom hodila k maši, da tega pač ne potrebujem, da bom bolj po svoje, meditacija, sprehodi ... oh, ja. Pred vhodom mi pove za kodo, s katero odpiraš vrata. Debelo pogledam in jo vprašam, če se šali. Ali ima vsak, ki pride, za kodo svoj rojstni datum? Ona se nasmeje in mi pove, da ne. Da trenutno pač taka je.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (02/2024).