Čeprav se zdi, da se učeni Pavel, ki je po svoji strastni vnemi za očetna izročila prekašal mnoge sovrstnike (Gal 1,14), pri oznanjevanju evangelija ni zmogel pred nikomer ustaviti, je vendar Petru, neukemu ribiču iz Betsajde, ki pa ga je Gospod kot prvega poklical in ga razglasil za Skalo, na kateri bo sezidal svojo Cerkev (Mt 16,18), podal desnico trajnega občestva (Gal 2,9) in mu priznal prvenstvo v zboru dvanajsterih (1 Kor 15,5).

Njuno neločljivo bratstvo v novem Kristusovem življenju, ki je prejelo končni pečat z mučeniško smrtjo, ki sta ga pretrpela v središču takratnega imperija, se je rodilo iz nepozabnega srečanja z Božjim usmiljenjem.

Peter se na začetku očitno še ni prav zavedal, da ga Gospod v svojo družbo ni poklical zaradi njegovih zaslug in kreposti ter da mu nista meso in kri razodela skrivnosti Božjega Sina, ampak nebeški Oče. Nastopal je kot voditelj apostolov, kot njihov prvi govornik, kot najpogumnejši in najzvestejši. Še na sam večer izdaje je Jezusu zagotavljal: »Če se bodo vsi pohujšali na teboj, se jaz ne bom nikdar. Tudi če bi bilo potrebno umreti s teboj, misel za praznični dan te nikakor ne bom zatajil« (Mt 26,33.35). Z lahkoto je preslišal Jezusovo opozorilo: 

»Simon, Simon! Glej, Satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera.« (Lk 22,31).

Čez nekaj ur ga je pred deklo velikega duhovnika trikrat zatajil. A Gospod ga tudi takrat ni izpustil iz svojega pogleda. Ko sta se njuna pogleda srečala, se je Petrov napuh zlomil in je postal v resnici njegov učenec.

Tudi Pavel je bil prepričan, da lahko bolj kot drugi zaupa v svoje meso, saj je pripadal ugledni izraelski družini, bil goreč farizej ter pravičen in neoporečen izpolnjevalec Božje postave. A na poti pred Damaskom je nenadoma spoznal, da je v resnici gorel za lastno pravičnost, da mu je sla po zmagi zaslepila oči in otrdela srce tako daleč, da se je znesel nad malimi in nemočnimi ter tako poteptal tudi Boga. Kljub temu mu Bog ostane zvest in se mu razodene kot Sin, ki se pusti zasramovati in križati, da bi ga prepričal o svoji ljubezni. 

Takrat se iz gorečega pravičnika rodi glinena posoda (2 Kor 4,7), ki je sposobna ponesti oznanilo o Božji ljubezni vsem ljudem: 

Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri (Flp 3,8-9).

Izkustvo osebne Božje ljubezni in usmiljenja je iz Petra in Pavla naredilo brata in apostola. Bog nas želi najprej osvoboditi strahu zase, da bi lahko sprejeli njega in brate; tako bomo zares postali njegovi učenci.