Leta 2020 so v tej sobi prenovili vitrine; obnovo sta vodila Monika Kokalj Kočevar in Marko Ličina. Predmeti sami povedo zdaj veliko več, kot je bilo povedano prej. Nastopajo vojaki jugoslovanske kraljeve armade, vojaki okupatorskih vojsk, vidimo predmete Slovencev v partizanskih, nemških, italijanskih, protikomunističnih enotah, žrtve nasilja … Toda pojma revolucija niti v podnapisih niti v besedilih ni bilo.

Pri prenovi v letu 2022 smo predmete v sobi dopolnili s fotografijami – utrinki iz vsakdanjega življenja, ki sta jih izbrali Monika Kokalj Kočevar in Katarina Jurjavčič, ter z izbranimi propagandnimi plakati, ki jih je izbral Marko Ličina. Ti ilustrirajo lavo sovraštva, ki je z vseh strani zalivala ljudi.

Pri prenovi v letu 2022 smo predmete v sobi dopolnili s fotografijami – utrinki iz vsakdanjega življenja. Ti ilustrirajo lavo sovraštva, ki je z vseh strani zalivala ljudi.

Z Moniko Kokalj Kočevar sva uredila pregled, ki je pokazal, kako je vojna posegla v življenje ljudi. Podatke o smrtnih žrtvah je na podlagi popisa smrtnih žrtev Inštituta za novejšo zgodovino pripravila Marta Rendla (Tadeja Tominšek Čehulić, Mojca Šorn, Marta Rendla, Dunja Dobaja: Popis žrtev druge svetovne vojne (maj 1940–januar 1946), 19. oktober 2022). Ti podatki odkrivajo razsežnosti dogajanja, ki jih zaradi tabujev in mitomanije titoizma nismo mogli in smeli odkriti, dojeti, razumeti, razložiti.

Pregled je poskus, ki zahteva preverjanje, dodatne raziskave in predvsem kritičen dialog o tem, zakaj so bila nekatera dejstva znana že ob popisu vojne škode v letu 1945, potem pa so izginila in jih odkrivamo na novo, mnoga bomo morali šele temeljito raziskati.

Vojna prežene četrtino ljudi z domov

Na območju sedanje Republike Slovenije je leta 1941 živelo okoli 1.500.000 prebivalcev. Vojna jih je več kot 350.000 ali četrtino pregnala z domov. V različnih vojskah in polvojaških enotah je bilo več kot 150.000 ljudi, v zaporih, konfinacijah, ujetniških in koncentracijskih taboriščih več kot 120.000, izgnancev in beguncev je bilo več kot 80.000. Več deset tisoč ljudi so prisilno premestili na delo drugam, jih vpoklicali h gradnji obrambnih objektov itn.

Vsak četrti je pregnan.

Okupatorji

Sile osi so napadle Jugoslavijo 6. aprila 1941 in jo zasedle. Nemčija je zasedla 10.261 km² slovenskega ozemlja s 798.000 prebivalci, Italija 4544 km² ozemlja s 360.000 prebivalci (po Rapalski pogodbi je že leta 1920 dobila 4451 km² slovenskega ozemlja z 250.000 prebivalci), Madžarska 997 km² ozemlja s 103.000 prebivalci in Hrvaška 20 km² ozemlja s 700 prebivalci. Po kapitulaciji Italije (september 1943) in padcu Horthyjevega režima (marec 1944) je Nemčija zasedla celotno slovensko ozemlje. Okupatorske države so si hotele priključiti zasedena ozemlja, Slovence pa ponemčiti, italijanizirati, pomadžariti, pohrvatiti.

Komunistično partizansko gibanje

Partizansko gibanje je vodila Komunistična partija Slovenije. Prevzela je vse vodilne položaje v partizanski vojski, obveščevalni službi in politični policiji ter nadzor nad agitacijo in propagando. Komunistična partija je vodila tudi Osvobodilno fronto, v kateri so delovale še politične organizacije partizanskega gibanja: Delavska enotnost, Slovenska protifašistična ženska zveza, Zveza slovenske mladine in druge. Komunistična partija je med okupacijo izvajala stalinistično revolucijo. Z odločitvami Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta je Slovenijo vključila v komunistično Jugoslavijo.

Protikomunisti

Liberalni in katoliški del slovenske politike sta zaradi komunističnega vodstva in ciljev nasprotovali partizanskemu gibanju. Zaradi terorja partizanskega gibanja se je na podeželju Ljubljanske pokrajine začel oborožen odpor. Slovenske protikomunistične enote so potem sodelovale z italijanskimi oblastmi, po kapitulaciji Italije pa kot domobranci z nemškimi. Središče državljanske vojne je bilo italijansko okupacijsko ozemlje, domobranci so delovali tudi v delih Primorske in Gorenjske.

Dogajanje v Sloveniji je bilo raznovrstno

V nadaljevanju bomo pokazali, da sta bila partizan in talec nosilni podobi v spominski krajini titoizma. Z likoma partizana in talca je skušal titoizem vzpostaviti iluzijo o enotnosti ljudstva v boju in revoluciji. Tudi ta iluzija naseda na zgodovinski resničnosti. Raznovrstnost položajev, različnost okupacijskih sistemov, dinamik upora – revolucije – protirevolucije je bila med slovenskimi pokrajinami tako velika, da gre ne za eno, ampak za več Slovenij. Preglednica pove, da je bilo v večjem delu Slovenije več vojakov v okupatorskih in protikomunističnih uniformah kot vojakov v partizanskih. Prav tako je bilo več umorjenih v maščevalnih in ofenzivnih okupatorskih akcijah in okupatorskih koncentracijskih taboriščih kot umorjenih talcev.

Vojaki

V različnih vojskah je bilo več kot deset odstotkov prebivalstva. Nekateri so bili v dveh ali več različnih uniformah. Številni vojaki so bili ujeti in poslani v ujetniška in koncentracijska taborišča.

Število slovenskih vojakov lahko le ocenjujemo.

Število slovenskih vojakov lahko le ocenjujemo. V partizanskih enotah je bilo več ali manj kot sto tisoč ljudi, tudi nekaj odstotkov žensk. Prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko je bilo več kot 80.000 (z mobiliziranimi pripadniki slovenske manjšine v Avstriji pa še 15.000 več). Prisilnih mobilizirancev v madžarsko vojsko je bilo več kot 5.000, mobiliziranih v italijansko vojsko pa več kot 30.000 (od vseh Slovencev v Italiji). V slovenskih protikomunističnih enotah je bilo več kot 30.000 oseb. V partizanske oziroma zavezniške enote ali ujetništvo je prešla večina mobilizirancev v italijansko vojsko, velik del prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko. Mnogi so pobegnili iz partizanskih enot in prehajali v protikomunistične.

Slovenci v vojskah.

Titoistični tabu, ki je doletel slovenske vojake v okupatorskih in protikomunističnih uniformah, je skril svetovne razsežnosti bojevanja Slovencev v drugi svetovni vojni. Titoistična mitologija, ki je poudarjala le partizansko vojsko, je vse druge slovenske moške v uniformah tabuirala. Vendar pa nepartizanov v uniformah ni bilo manj kot partizanov. Medtem ko je število partizanov ocenjeno na okoli sto tisoč, je bilo mobilizirancev v okupatorskih (nemška, italijanska, madžarska) vojskah in drugih uniformiranih formacijah ter slovenskih protikomunističnih enotah krepko več kot sto tisoč. Obenem pa je treba poudariti, da brez prehodov iz okupatorskih formacij v partizane partizanska vojska ponekod skoraj ne bi nastala. Mobiliziranci iz italijanske vojske so bistveno okrepili partizansko vojsko na Primorskem, iz nemške vojske pa na Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem. Ta pogled pokaže tudi silovite razlike med slovenskimi pokrajinami v vojaškem in tudi mobilizacijskem dogajanju.

Titoistični tabu je skril svetovne razsežnosti bojevanja Slovencev v drugi svetovni vojni.

Pregled smrtnih žrtev med partizani in nepartizani pokaže, da je bilo v večjem delu Slovenije več žrtev med nepartizani kot partizani. Pri tem izstopata Prekmurje in Štajerska zaradi mrtvih v madžarski in nemški armadi in Ljubljanska pokrajina zaradi mrtvih v protikomunističnih enotah. Izstopajoč delež partizanov je na Koroškem in Primorskem – tu zaradi priliva mobilizirancev iz italijanske vojske v partizane po kapitulaciji Italije.

Že dolgo je znano, da so bili prisilni mobiliziranci v nemško vojsko žrtve okupatorskega kršenja mednarodnega prava. Zato je bilo njihovo tabuiranje, diskriminiranje, segregiranje in stigmatiziranje v titoizmu pravzaprav skrivanje enega najhujših zločinov nemškega okupatorja. Če pa upoštevamo, kako in s kakšnim tveganjem so prešli v partizansko vojsko, bi zaslužili vso čast in slavo. Ne nazadnje je bila 5. prekomorska brigada, sestavljena prav iz nekdanjih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko, morda najbolj opremljena in usposobljena slovenska partizanska enota.

Če je bilo med 100.000 smrtnimi žrtvami vojne in revolucije več kot 60.000 vojakov, je bilo od tega le polovica partizanov. V partizanskih uniformah je umrlo okoli dva odstotka prebivalstva Slovenije, okoli dva odstotka pa jih je umrlo v drugih uniformah: bili so v okupatorskih armadah in slovenskih protikomunističnih enotah. Komunistična spominska pokrajina je tabuirala bojevanje, trpljenje, umiranje vseh Slovencev v nepartizanskih uniformah.

Komunistična spominska pokrajina je tabuirala bojevanje, trpljenje, umiranje vseh Slovencev v nepartizanskih uniformah.

Bratomor in državljanska vojna

Povsem neprepusten je bil tabu odgovornosti komunistov za državljansko vojno in tabu komunističnega terorja med drugo svetovno vojno in po njej. Slovenski bratomor je povzročil smrt več kot 30.000 ljudi ali dveh odstotkov prebivalstva. Tudi ameriška in španska državljanska vojna sta terjali dva odstotka tamkajšnjega prebivalstva. Če se Američani in Španci še vedno sprašujejo, kaj jim je bilo, da so se tako pobijali med sabo, potem se tudi Slovenci temu spraševanju ne moremo izogniti.

Od okoli 30.000 smrti v državljanski vojni jih je komunistični tabor povzročil več kot 24.000 ali 80 odstotkov. Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti je leta 2021 potrdila, da je Komunistična partija zlorabila partizansko gibanje za izvedbo stalinistične revolucije. Podatki, zlasti v knjigi Jožeta Možine Slovenski razkol, pa povedo, da so državljansko vojno izzvali komunisti, ki so v letih 1941 in 1942 pobili desetkrat več Slovencev kot protikomunisti.

Bratomorno pobijanje.

* Število vseh žrtev bratomora je višje, ker za več tisoč žrtev ni znan datum smrti. 

Okupatorsko nasilje

Okupatorsko nasilje nad civilisti in vojnimi ujetniki je na različne načine prizadelo večino prebivalstva. Za več kot dva meseca so odvzeli prostost več kot 120.000 ljudem. Od teh so jih po več kot 30.000 poslali v nemška in italijanska koncentracijska taborišča ter konfinacije. V madžarskih taboriščih je bilo manj kot tisoč oseb, več kot tisoč pa v hrvaških in drugih taboriščih. V ujetniških taboriščih in na prisilnem delu je bilo več deset tisoč ljudi.

Nemci so s svojega zasedbenega ozemlja v Srbijo in Neodvisno državo Hrvaško poleti 1941 izgnali več kot 17.500 pripadnikov slovenske elite z družinami. Z nemškega okupacijskega ozemlja je na italijanskega pobegnilo okoli 17.000 oseb. Nemci so v letih 1941–1944 izgnali v Nemčijo 45.000 oseb zaradi naselitve kočevskih Nemcev v Posavje ter oseb, ki so bile v sorodu s talci in partizani. Že med vojno je s podeželja pobegnilo več tisoč ljudi pred nasiljem partizanskega gibanja. Nemška manjšina na Kočevskem se je odločila za Nemčijo, zato so jih 12.000 preselili z italijanskega na nemško zasedbeno območje v Posavje.

Zaporniki, konfiniranci, taboriščniki, izgnanci, begunci.

Smrtne žrtve prebivalstva Slovenije od maja 1940 do januarja 1946

Popis Inštituta za novejšo zgodovino zajema okoli 100.000 smrtnih žrtev od maja 1940 do januarja 1946. To je 6,7 odstotka prebivalstva. Med njimi je bilo več kot 11.000 žensk in več kot 6.000 mladoletnih. Dve tretjini žrtev je bilo v letih 1944 in 1945. Največ žrtev, več kot 45 odstotkov, je povzročila Nemčija, več kot 32 odstotkov partizansko gibanje oziroma komunistične oblasti, več kot osem odstotkov Italija in blizu osem odstotkov protikomunisti. Za kar 20.000 mrtvih povzročitelj smrti ni znan.

Izgnanci in begunci

Žrtveno središče Slovenije je bilo podeželje Ljubljanske pokrajine, ki je izgubilo skoraj desetino prebivalstva. Tu so potekali najhujši spopadi v državljanski vojni, večina žrtev protikomunistične strani je bila umorjena po koncu vojne. Veliko število žrtev je bilo tudi na Gorenjskem in Koroškem. Čeprav je bila Primorska po ustanovitvi operacijskega območja Alpe – Jadran prizorišče grozljivih obračunov po vzorcih vzhodne fronte in čeprav je štajerske moške razredčila predvsem prisilna mobilizacija v nemško vojsko, je bilo na Primorskem in Štajerskem manj žrtev. Prekmurje je bilo zunaj glavnega vojnega dogajanja. Smrt je bolj kosila na podeželju kot v mestih.

Čas smrti

Nacionalsocialistična Nemčija je odgovorna za smrt več kot 40.000 oseb (pobiti v spopadih, ubiti v terorju, poslani v smrt z mobilizacijami), partizansko gibanje za več kot 25.000 smrti (od tega več kot 15.000 po koncu vojne), fašistična Italija pa za več kot 6.000 smrti. Slovenski protikomunisti so sami pobili več kot 4.000 oseb.

Smrtne žrtve prebivalstva v posameznem letu vojne

Povzročitelji smrti

Vojne vloge

Večino smrtnih žrtev, več kot 60.000, predstavljajo vojaki, več kot 25.000 je bilo civilistov. Za 12.000 mrtvih ni znana njihova vojna vloga.

 Vojne vloge smrtnih žrtev.

Omenili smo, da je v partizanski spominski krajini za partizanom glavna podoba talec. Talcev je bilo po štetju Inštituta za novejšo zgodovino 3880. Čeprav jih je način, na katere jih je pobil okupator, globoko vtisnil v slovenski javni spomin, niso bili niti po številu niti po trpljenju najbolj izstopajoča skupina. Skrito pred večjo pozornostjo je ostalo strašno morjenje v okupatorskih maščevalnih in vojaških akcijah, v katerih so pobili več kot 8300 ljudi. Tudi številne družine. V okupatorskih koncentracijskih in drugih taboriščih je bilo umorjenih ali je umrlo več kot 11.000 ljudi. Ti so bili odrinjeni na rob javnega spomina zaradi stalinističnih dachauskih procesov v letih 1948 in 1949, v katerih so sodili internirancem, članom Komunistične partije, pod lažno obtožbo, da so bili gestapovski agenti. Prav tako odrinjeno na rob javnega spomina je bilo trpljenje izgnancev: v izgnanstvu je izgubilo življenje več kot 3200 ljudi.

V okupatorskih koncentracijskih in drugih taboriščih je bilo umorjenih ali je umrlo več kot 11.000 ljudi.

Podobno so bile za titoizem manj zanimive žrtve najhujših nacionalsocialističnih zločinov: z evtanazijo so umorili 600 ljudi, v holokavstu 540, v porajmosu (pomor Romov) pa več kot 250. Zlasti umori Romov (več kot 150 so jih umorile partizanske enote) so bili tabuirani. Tako je bilo tudi z okoli 3.000 žrtvami bombardiranj (večinoma zavezniških).

Trije totalitarizmi

Totalitarno nasilje lahko ocenimo tudi z drugimi primerjavami. Tako v nacionalsocialističnih (več kot 8.000 mrtvih) in fašističnih (več kot 1.900 mrtvih) koncentracijskih taboriščih niso pobili več Slovencev, kot so jih komunisti v povojnih koncentracijskih taboriščih (več kot 10.000). Za prebivalce Slovenije sta bili najhujši uničevalni koncentracijski taborišči Šentvid in Teharje po koncu druge svetovne vojne.

Tudi pri zaporih, taboriščih, begunstvu, izgnanstvu in prisilnem delu število preganjanih v času najhujšega titoističnega nasilja v letih 1945–1950 ni zaostajalo za številom v vojnem času. Že samo aretiranih, interniranih, obsojenih na zaporne kazni in poslanih na prisilno delo je bilo krepko več kot 100.000.

Slovenski vojaki

Omenili smo že, da je v partizanskih in nepartizanskih uniformah padlo približno enako število Slovencev, v obeh primerih po 1,9 odstotka prebivalstva. Slovenski vojaki so umirali v jugoslovanski kraljevi vojski – več kot 420, v partizanski vojski – 28.500 (od tega več kot 18.000 v boju, več kot 5.600 po zajetju, več kot 1.500 v taboriščih), v zavezniških enotah in odporniških gibanjih – več kot 260, v slovenskih protikomunističnih enotah – več kot 16.000 (od tega več kot 12.000 po koncu vojne), kot prisilni mobiliziranci v nemško vojsko in pripadniki polvojaških nemških enot – več kot 11.000, v italijanski vojski – več kot 1.300 ter kot prisilni mobiliziranci v madžarsko vojsko – več kot 300.

Invalidi, vdove, sirote

Tako kot pri vojakih tudi pri vdovah, sirotah in invalidih titoizem ni objavljal podatkov. Ocenjujemo, da je bilo okoli 30.000 mladoletnih sirot, vendar je režim skrbel le za približno polovico, za tiste sirote, ki so ostale za tabuiranimi žrtvami, pa ne. Prav tako so ostali brez vseh pravic invalidi, ki so bili ranjeni v nepartizanskih uniformah. Podobno režim ni posvečal posebne pozornosti tistim, ki so umirali zaradi telesnih in duševnih posledic vojne. Niti o t. i. partizanski vojni nevrozi niti o drugih psiholoških in psihiatričnih posledicah vojnega in povojnega časa javno ni bilo mogoče govoriti, celo stroka je obnemela.

Izgube okupatorjev

Nemški popis okupatorskih izgub v Sloveniji je nepopoln. Manjkajo podatki o nemških vojnih ujetnikih, pobitih v Sloveniji po koncu vojne. Do konca leta 1944 so imele nemške enote v spopadih s slovenskimi partizani manj kot 3000 smrtnih žrtev. Italijanske okupacijske enote so na območju Republike Slovenije imele okoli tisoč mrtvih.

Zavezniki

Grobovi zaveznikov so doživljali različno usodo. Grobovi okoli 4.000 sovjetskih vojnih ujetnikov so bili nekaj časa vzdrževani, po izključitvi Jugoslavije iz Informbiroja pa zanemarjeni. Posmrtni ostanki več kot 500 v Prekmurju padlih rdečearmejcev so bili zbrani v Murski Soboti. V Sloveniji je padlo več kot 450 italijanskih partizanov, ki so pokopani v več grobiščih, po navadi skupaj s slovenskimi. Več je tudi grobišč z več kot 550 partizani iz drugih jugoslovanskih republik. Ta niso deležna posebne pozornosti, niti grobovi več kot 350 med letoma 1945 in 1950 umrlih vojakov in oficirjev Jugoslovanske armade na Žalah v Ljubljani. Izgube zahodnih zaveznikov so bile predvsem člani posadk sestreljenih letal nad Slovenijo, bilo jih je več kot 400.

Povojni množični umori

V Sloveniji je bilo spomladi 1945, po koncu druge svetovne vojne, umorjenih več kot 15.000 prebivalcev ali en odstotek prebivalstva Slovenije in več ali manj kot 80.000 nemških vojnih ujetnikov, ujetnikov iz vojske Neodvisne države Hrvaške, srbskih in črnogorskih protikomunističnih enot ter civilistov. Republika Slovenija raziskuje in ureja več kot 700 prikritih morišč in grobišč.

Republika Slovenija raziskuje in ureja več kot 700 prikritih morišč in grobišč.

Vojna škoda

V letu 1945 so komunistične oblasti v velikopoteznem popisu zbirale podatke o vojni škodi. Cilj je bil zbrati podatke o vojni škodi, ki so jo povzročili okupatorji, niso pa posebej opredelili vojne škode, ki sta jo povzročila tako slovensko komunistično kot tudi protikomunistično gibanje. Zlasti partizansko gibanje je uničilo kar nekaj stavb (omenimo okoli sto gradov), predvsem pa je za svoje preživetje potrebovalo prehrano, kar si je zagotavljalo z odvzemi zlasti na podeželju.

Niso pa posebej opredelili vojne škode, ki sta jo povzročila tako slovensko komunistično kot tudi protikomunistično gibanje.

V Sloveniji je bila uničena ali poškodovana okoli desetina stanovanjskih in javnih stavb. V več kot 200 krajih je bilo uničenje več kot 90-odstotno. Podeželje je bilo zaradi vojne in državljanske vojne najbolj uničeno. Skoraj 90 odstotkov porušenih in poškodovanih stavb je bilo na podeželju.

Najhujše uničenje je doživela Kočevska. Toda velika razdejanja so bila tudi drugod, veliko razdejanje je bilo v južni polovici, ki ji je treba prišteti še del Posavskega hribovja. Manj prizadet je bil alpski in panonski del Slovenije.

Porušenih je bilo 61 odstotkov železniških tirov, 70 odstotkov lokomotiv, 40 odstotkov cestnih mostov in veliko cest. Veliko škode je bilo v trgovini, rudnikih, metalurgiji, energetiki, kmetijstvu in lesni industriji. Veliko škode je bilo zaradi menjav denarja in različnih odvzemov premoženja.

Prebrali ste članek, ki je bil objavljen v 38. številki revije SLO.
Priloge v članku je oblikoval Tomaž Perme.