Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Stoletnica province – spomin in izziv za salezijance

Za vas piše:
dr. Bogdan Kolar
Objava: 16. 03. 2023 / 20:49
Oznake: SLO magazin
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 18.04.2023 / 10:37
Ustavi predvajanje Nalaganje
Stoletnica province – spomin in izziv za salezijance

Stoletnica province – spomin in izziv za salezijance

Sredi 19. stoletja je v Torinu, prestolnici kraljestva Piemont, začel svoje izvirno duhovniško poslanstvo mlad duhovnik Janez Bosko (1815–1888), ki se je v zgodovino zapisal kot don Bosko. Pozornost je namenjal predvsem mladim, ki so s podeželja prihajali v mesto in so se znašli na mestnih ulicah, izpostavljeni vsem mogočim nevarnostim, a vendarle željni svoje življenje zastaviti na drug način. Ponudil jim je možnost, da iz sebe nekaj naredijo ter ohranijo svoje človeško in krščansko dostojanstvo. Začel je ustanavljati domove in šole, kraje druženja in sodelovanja, ter jim omogočil izobraževanje, poklicno usposabljanje in uresničevanje lastnega krščanskega poklica.

Začetki na Rakovniku

Od srede devetdesetih let 19. stoletja naprej se je med Slovenci začelo pojavljati prepričanje, da bi ustanovo, ki jo je utemeljil don Bosko, potrebovali v slovenskem prostoru. Po smrti kanonika Jerana je postal gonilna sila teh načrtov katehet Janez Smrekar (1853–1920), duhovnik ljubljanske škofije, ki je dal pobudo za ustanovitev Društva za zgradbo zavetišča in vzgojevališča in nato še Združenja salezijanskih sotrudnikov. Obe združenji sta nato odločilno prispevali k pripravi temeljev za prihod prvih salezijancev na Slovensko. To se je zgodilo 23. novembra 1901. Hkrati je Smrekar do tedaj v razne italijanske zavode poslal že več kot petdeset dijakov, ki so pokazali zanimanje za salezijanski poklic. Tako so lahko bili v prvi skupini, ki se je naselila v graščini Rakovnik pri Dolenjskem kolodvoru v Ljubljani, že trije Slovenci, predstojnik pa je bil Južni Tirolec.

Odprli so ljudsko šolo za dečke, ki so bili izključeni iz javnih šol, in v manjšem obsegu mladinsko zbirališče, saj jim je deželni šolski svet postavil več omejitev in niso imeli prostih rok pri delu. Leta 1904 je bil položen temeljni kamen za novo cerkev Marije Pomočnice, glavne zavetnice vsega salezijanskega dela, in za nov zavod. Gradnja zavoda ob vznožju rakovniške cerkve je bila končana pet let kasneje. Rast števila ustanov in članov na ozemlju Avstro-Ogrske je omogočila, da je bila leta 1905 ustanovljena Avstro-ogrska provinca (ali inšpektorija) Angelov varuhov.


Po prvi svetovni vojni

Z ustanovitvijo samostojne južnoslovanske države je nastal nov državni okvir, ki je prinesel nove možnosti dela. Salezijanci niso več vodili le poboljševalnice in ljudske šole, temveč so se začeli ukvarjati s poklicnim izobraževanjem in strokovnim šolstvom, za lastne poklice so imeli nižjo in višjo gimnazijo ter nato še visoko teološko šolo. Nadaljevali so gradnjo zavoda in cerkve na Rakovniku, širili pobožnost do Marije Pomočnice in razvili močno poklicno pastoralo. Zato je bila leta 1922 ustanovljena Jugoslovanska inšpektorija sv. bratov Cirila in Metoda, ki so ji bili prva leta pridruženi še zavodi na Češkoslovaškem. Njen sedež je bil na Rakovniku, obsegala pa je pet zavodov (Rakovnik, Radna, Veržej, Kodeljevo, Zagreb - nadškofijski konvikt), vseh članov inšpektorije je bilo 61 (19 duhovnikov, 13 bratov, 19 mladih študentov, 19 novincev).

Salezijanci niso več vodili le poboljševalnice in ljudske šole, temveč so se začeli ukvarjati s poklicnim izobraževanjem in strokovnim šolstvom, za lastne poklice so imeli nižjo in višjo gimnazijo ter nato še visoko teološko šolo.

Med drugo svetovno vojno in po njej

Začetek druge svetovne vojne je slovenske salezijance razdelil na italijansko, nemško in madžarsko okupacijsko območje, nekateri so delovali na ozemlju Neodvisne države Hrvaške, drugi na območju Srbije. Vsi zavodi na nemškem ozemlju so bili zaplenjeni, Martinišče v Murski Soboti je bilo priključeno madžarski provinci. 

Nasilne smrti je že med vojno umrlo 9 članov skupnosti (2 duhovnika, 3 bratje, 4 bogoslovci). Kot žrtve povojnih pobojev je končalo še 20 mladih salezijancev, domovino jih je zapustilo več kot 90. Ti so delo nadaljevali najprej med begunci v Avstriji in Italiji in nato med rojaki v zamejstvu in zdomstvu. Po vojni je bilo zaprtih in preganjanih najmanj 18 duhovnikov (en duhovnik in brat pomočnik sta bila obsojena na smrt). 

Po koncu vojne so bili zaplenjeni vsi zavodi na Slovenskem, več možnosti za delovanje so imeli salezijanski domovi na Hrvaškem. Leta 1947 je bila na Rakovniku zadnja procesija Marije Pomočnice. Novo področje delovanja se je odprlo med slovenskimi begunci na Koroškem, nato pa na župnijah prav tam in na Tržaškem. Tisti, ki so se pridružili beguncem, so prevzemali delo v Argentini in Združenih državah Amerike. Po koncu vojne je postala edina možnost delovanja slovenskih salezijancev delo na župnijah, ki so ostale brez dušnih pastirjev (ti so bili zaprti, umorjeni ali so odšli v tujino). Ker je bil Rakovnik zaseden, so se morali bogoslovci preseliti v bogoslovno semenišče. Sestre so zatočišče našle v župniščih, kjer so delovali salezijanci.

Novo področje delovanja se je odprlo med slovenskimi begunci na Koroškem, nato pa na župnijah prav tam in na Tržaškem.

V samostojni Sloveniji

Ob razglasitvi samostojne Slovenije leta 1991 je bilo v inšpektoriji 155 salezijancev (111 duhovnikov, 17 bratov, 27 klerikov in bogoslovcev, 2 novinca), 19 Slovencev je delovalo v misijonih.

V tem času je nov razmah doživela tiskovna in založniška dejavnost (najprej v okviru Katehetskega centra in nato v založbi Salve), priprava katehetskih pripomočkov in filmov ter izdajanje nabožne literature. Ob prazniku sv. Dominika Savia v maju so bila pripravljena ministrantska srečanja. Poleg salezijanskih sotrudnikov se je oblikovala prva skupina Boskovih prostovoljk. Gimnazija v Želimljem je leta 1991 postala prva zasebna srednja šola v Sloveniji.


Članek si lahko v celoti preberete v 37. številki magazina SLO časi, kraji, ljudje.

Nalaganje
Nazaj na vrh