Bil je eden sodelavcev tako imenovane Strasbourške delavnice, ki jo je zbral okoli sebe in jo vodil Peter Hemmel. Bili so med najbolj inovativnimi umetniki poznega 15. stoletja, ki so zasteklili številne cerkve in kapele po vsej južni Nemčiji in v Avstriji. Za konstanški kapitelj so okoli leta 1480 izdelali 81 panelov (velikosti ok. 40 x 50 cm), od katerih je ohranjenih samo še 19.

Motiv Moža bolečin, ki poleg ran kaže tudi sijaj vstajenja, se razlikuje od motiva Ecce homo, ki še nima ran križanja. Tudi ni postavljen v zgodovinsko ozadje Pilatove palače, pač pa med vejevje, ki morda spominja na rajski vrt, kamor se je skril prvi človek, da bi tam prikril svoj greh. 

In prav tam, v tej gošči, se zdaj Adam, vsak od nas, sreča s svojim rešiteljem, ki ga preko trpljenja vabi v slavo vstajenja. 

Njegova desnica ne kaže samo prsne rane, ampak je že pripravljena tudi na objem grešnika; in tudi levica ne kaže le rane na dlani, ampak kaže tudi pot ven iz temačnega grmovja proti slavi, ki jo s svojo svetlobo obljublja obstret okoli s trnjem kronane glave.

Vitraž naj bi najprej krasil knjižnico, potem kapitelj, slednjič pa samo konstanško cerkev in je preživel težke čase protestantskega ikonoklazma, dokler ga med obnovo v začetku 20. stoletja niso odstranili in prodali. Manj kot stoletje je bil v lasti Bodmerjeve družine, leta 1998 pa ga je kupil Metropolitanski muzej v New Yorku in ga postavil na ogled v svoji podružnici, imenovani Cloisters, kjer so iz ostankov ruševin nekaj evropskih samostanov zgradili nekakšen muzejski samostanski kompleks s pridihom evropskega srednjega veka.

 Članek je objavljen v aprilski številki revije Magnificat.