Vodenje je pomembno v vseh človeških sistemih. Ni zaman ljudski rek: »Komanda je pol dela.« Vodenje in dogovor, kako in kaj z neko stvarjo, je odločilno, kaj se bo s to stvarjo v resnici zgodilo. Pravijo, da je za 80 odstotkov težav, ki se pojavijo v človeških sistemih, krivo slabo vodenje. In nasprotno: za velikimi uspehi v teh istih sistemih pogosto stoji dobro vodenje, naj si bo osebnega, karizmatičnega, strokovnega ali skupinskega tipa.

Za velikimi uspehi v teh istih sistemih pogosto stoji dobro vodenje.

Pomenljiv je pojav, ki ga pogosto vidimo v športu. Isti nabor igralcev ne daje rezultatov, po zamenjavi na trenerskem stolčku pa so uspehi tu. Ni bilo potrebno poseči v igralski kader, dovolj je bilo menjati voditelja. Podobno včasih vidimo pri kakšnih »polmrtvih« župnijah, nad katerimi bi človek obupal, a, glej, s prihodom novega župnika naenkrat »zacvetijo«.

Vodenje v Cerkvi je po eni strani podobno vodenju v človeških sistemih, po drugi strani pa je popolnoma drugačno. Smisel vodenja ni toliko v merljivi uspešnosti kot v napredovanju v veri. Voditelj v človeških sistemih vodi do nekega cilja, pridobitve, pozitivnega stanja, cerkveni voditelj poleg tega vodi predvsem v hoji za Kristusom. Cerkveni voditelj je podoba in orodje Kristusa. Zato mora poleg voditeljskih veščin, ki so skupne vsem človeškim voditeljem, imeti poglobljen odnos do Kristusa.

Cerkveni voditelj vodi predvsem v hoji za Kristusom.

Podobno kot drugod po deželah stare krščanske tradicije smo tudi v Cerkvi v Sloveniji na prelomu. Večstoletni tip osrednjega cerkvenega voditelja se poslavlja. Staro odhaja, novo še ni prišlo. Lik klasičnega duhovnika, župnika, ki je vodil po mešanem vzorcu med nadnaravnim maziljencem in razsvetljenim absolutistom, je v zatonu. Lik duhovnika, sopotnika ljudi, ter lik laika, ki prevzema precej tega, kar je prej delal duhovnik, pa še nista dozorela.

Ker smo na prelomu in v iskanju, se pojavljata obe skrajni težnji: nekateri bi hoteli nazaj klerikalno vodenje starega kova, drugi sinodalnost razumejo kot pretirano demokratičnost, kot nekakšno kolektivizacijo vodenja, ki odpravlja karizmo osebnega voditeljstva. Preseči moramo oboje.

Ker smo na prelomu in v iskanju, se pojavljata obe skrajni težnji.

Po logiki duhovniškega zakramenta in evharistije bo duhovnik vedno in sam po sebi tudi voditelj. Dokler bo evharistija, bo duhovnik na čelu Božjega ljudstva. Tu ni dvoma. Skrivnostni korak, ki bo oblikoval jutrišnjo Cerkev, pa bo v tem, da poleg duhovniškega dvignemo še močno in samozavestno voditeljstvo laikov. Za to voditeljstvo se zdi, da še spi v globinah Svetega Duha, a če pogledamo bolje, opazimo, da ga v Cerkvi na Slovenskem ni tako malo.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes (03/2023).