Motiv za odpoved

In bil sem uslišan. Še danes se v molitvi pogosto zahvaljujem zanjo, da mi jo je Bog dal na pot. In ko se je srce ob njej še bolj razširilo, tedaj je prišel tisti klic ob obali, čolnih, mrežah. Spomin na nabrežje Genezareškega jezera je vedno lep.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje.

»Praizkušnja« celibata je v tem, da je bil to klic k še večji ljubezni. Tako sem takrat doživljal. Odpoved je bila boleča. Še posebej zato, ker Bog običajno ne daje stoodstotno zanesljivega znamenja. Običajno pusti vsaj desetino dvoma, negotovosti, iskanja. Prava ljubezen vedno tudi boli. In odpoved je bila lažja zato, ker je Bog tedaj daroval (meni in njej) močno ljubezen. To skrivnost razodene Jakobova življenjska zgodba: »Jakob je služil za Rahelo sedem let, toda ker jo je ljubil, so se mu zdela kakor nekaj dni« (1 Mz 29,20).

Prav to je bistvo celibata. Ko glavni motiv za odpoved ni več ljubezen, tedaj začnejo nastopati kompenzacije v raznovrstnih oblikah. Zato me spomin na to preteklost vedno znova spomni na prihodnost. Spomin na tisti čas ni več nostalgija. Je opomin, da svojega duhovništva ne bom živel kot uboga žrtev, ki se mora darovati. Kot heroj, ki si zaradi odpovedi nabira točke, ki bodo vnovčene v večnem življenju. Kot hladni klerik, ki se skrivam za zunanjo podobo, obleko, službo, glasom ljudi …, da jim pokažem, da je še nekaj več od navadnega vsakdanjega življenja.

Da, posvečena neporočenost in čistost je zato, da svet spomnimo, da je še nekaj več. Da kažemo na nebesa. Toda tisto »nekaj več« je lahko le še večja ljubezen. Kot zapiše Christopher West, je beseda celibat žal velikokrat negativen izraz v smislu, da označuje, česa človek ne počne. Mogoče bi bilo bolje, če bi to poklicanost poimenovali tako, da zajema in vnaprej okuša »nebeško svatbo«.

Obe zaljubljenosti sta le klic

Ljudem pogosto na pol v šali rečem, da je dobro, da župniki nismo poročeni. Naše družine bi bile lahko slab zgled. Poleg tega imamo vedno več dela in hitenja. Težko bi se dobro posvetili družini. Vendar običajno ob tem povem, da naš celibat ni predvsem zaradi tega. Bistvo ostaja globlje. Res je, da se lahko časovno veliko bolj posvetim ljudem. Res je, da me škof laže pošlje drugam, da sem manj vezan. Res je, da mi ljudje ne morejo s prstom pokazati, tvoja žena in tvoji otroci so pa taki ... Toda hudo bi bilo, če bila to zame glavna gonilna sila. Janez Pavel II. v Apostolskem pismu o družini odkriva globlje temelje: V obojem, zakonu in devištvu, se uveljavlja najgloblja človekova resničnost – človekova bogopodobnost (PoD, 11).

Kakor je za mladega fanta in dekle zaljubljenost več kot le potreben začetni zagon, tako je tudi začetni klic v devištvo več kot le potrebno začetno navdušenje. Obe zaljubljenosti sta klic. Polna mreža sredi belega dneva ulovljenih rib je le podoba nečesa tam daleč naprej. Vmes bo veliko praznih mrež in zaman prečutih noči. In k temu klicu se danes lahko vračamo tako poročeni kot posvečeni. Oboji lahko pozabimo na bistvo. Oboji se lahko začnemo sklicevati na zunanje razloge. Oboji lahko začnemo obtoževati nadrejene, da niso poskrbeli za dobre čolne in dovolj trdne mreže. In potem oboji kmalu najdemo tudi zunanje izgovore. Spremljal sem kar nekaj parov, ki so se ločili. Mnogi priznajo, da so najprej sami pozabili skrbeti drug za drugega. Mnogi pa običajno iščejo krivca zunaj, pri drugem. Podobno pri duhovniških izstopih zelo pogosto najdejo krivca in izgovor zunaj. Pogosto je ta krivec kar »žena« Cerkev.

Članek je bil v celoti objavljen v novi številki revije Božje okolje, 1/2023, z glavno temo Napuh. Revijo lahko spremljate tudi na Facebooku.