Zaroka Jožefa in Marije

Zaroko Jožefa in Marije so likovno zasnovali priznani slikarji poznega srednjega veka, kot so bili Giotto di Bondone, italijanski slikar in arhitekt (1267–1337), Domenico Ghirlandaio, italijanski renesančni slikar (1449–1494) ali Raffaello Sanzio, slikar visoke renesanse (1483–1520). Motiv srečujemo še danes v cerkvenih oltarjih, namenjenih zasebni pobožnosti, kot je na primer stranski oltar v cerkvi sv. Jožefa pri Celju. Spomin na Marijino zaroko so začeli praznovati v 15. stoletju v francoskem mestu Chartres pri Parizu. V Sloveniji imamo dve podružnični cerkvi, ki sta posvečeni Marijini in Jožefovi zaroki: na kamniških Žalah (župnija Kamnik) in v Rakitniku (župnija Matenja vas).

Zaročni obred

Cerkev danes zelo priporoča zaročni obred. Zaroka naj bi se zgodila v letu pred poroko. Zaroka (lat. sponsalia) pomeni, da si fant in dekle izrečeta slovesno obljubo in se pred javnostjo, pred domačo družino in pred prijatelji predstavita kot bodoča zakonca. Ko se fant in dekle zaročita, si nadeneta zaročna prstana in si obljubita zvestobo do zakramenta svetega zakona. Primerno je, da voditelj obreda (duhovnik, diakon ali eden od staršev ali prijateljev) na kratko nagovori zaročenca ter razloži smisel zaročne obljube. Ob zaroki je primerno, da ju pouči o skrivnosti svobodnega stanu. Svobodni stan pomeni, da sta zaročenca drug pred drugim popolnoma iskrena, brez zadržkov. Voditelj obreda zaročencema odkrito spregovori tudi o stiskah, ki jih doživljajo poročeni. Že pred poroko in po njej je prav neiskrenost razlog, da nastopijo problemi v odnosu. Mnogi jih skušajo rešiti tako, da iščejo idealnega partnerja. Veliko zaročenk se v krizi odnosa zateče k drugemu fantu in pri njem išče rešitev. Rešitve pa ni v »iskanju drugega« niti v zaljubljenosti ali v poroki z njim. Rešitev je samo trdo delo na sebi in iskrenost do izbranega zaročenca. Zaročni obred se običajno konča z molitvijo ali blagoslovom, da bosta zaročenca čas pred poroko preživela pod Božjim varstvom.

Svobodni stan pomeni, da sta zaročenca drug pred drugim popolnoma iskrena, brez zadržkov.

Iskrenost

Zaročenca sta drug drugemu učitelja in učenca. Učita se drug drugega poslušati in ubogati. Vse, kar nosita v srcu, mora na dan, še posebej tisto, kar si kot prijatelja do takrat še nista zaupala. Z zaroko je napočil čas, da si pripovedujeta otroške avanture, mladostna hrepenenja in načrtovanja za prihodnost. Prav je, da drug drugemu zaupata vsako, pa čeprav še tako majhno zaljubljenost. Kako bosta sicer v zakonu postala eno telo, če si v času zaroke ne bosta izročila vsega, kar nosi vsak v svojem srcu. Prej ali pozneje bodo njune zamolčane skrivnosti udarile na dan. In ob vsaki izmed njih bosta zardela do ušes, če bosta zdaj molčala in skrivnosti drug pred drugim skrivala.

Kako bosta sicer v zakonu postala eno telo, če si v času zaroke ne bosta izročila vsega, kar nosi vsak v svojem srcu.

Samo iskrenost omogoča zaročencema, da se dobro pripravita na zakon. Če si zaupata vse zaljubljenosti, ki sta jih imela, sta zrela za zakonsko zvezo. V iskrenem pogovoru drug drugemu izročata vse, tudi najbolj intimne skrivnosti. Zaročenec je tako zaročenki zdravnik, ker zdravi njene mladostne rane in neuslišane ljubezni. Je najboljši prijatelj, ker svojo zaročenko popolnoma razume in ji daje poguma za naprej. Če je bila zaročenka kdaj »bolna od ljubezni« (Vp 5,8) do fanta, ki si je izbral drugo dekle, mora popkovino te zaljubljenosti za vedno pretrgati in se popolnoma izročiti v varstvo izbranemu zaročencu in bodočemu možu. Prazno je hrepeneti po neki namišljeni »ljubezni«, ki je ni. Samo iskrenost prinaša srečo. Če se zaročenka popolnoma zaupa svojemu zaročencu, more zaročenec vse njene mladostne zaljubljenosti spremeniti v prijetne spomine iz mladosti.

Veliko zaročencev je v otroštvu zaljubljenih v sošolce, sosede in učitelje. To so nežne ljubezni na prvi pogled. Otroške zaljubljenosti hitro minejo in pustijo za seboj lepe spomine. Številne zgodbe o ljubezni in zaljubljenosti si zaročenci radi pripovedujejo. Na te avanture gledajo spoštljivo in so hvaležni za marsikatero dobro izkušnjo, ki so si jo pridobili. Včasih pa kakšna zaljubljenost pusti za seboj tudi grenko sled in boleče srce. To se lahko zgodi fantu, če se je zaljubil v dekle in mu starši te zveze niso dovolili, ali pa dekletu, če se je na primer v mladosti zaljubila v fanta, pa jo je pustil.

Sanje o bodoči družini

Ko si fant izbere dekle in postaneta zaročenca, je njun čas pred poroko še posebej blagoslovljen, ker lahko sanjata o svoji bodoči družini. Lepo je, če svoje sanje drug drugemu tudi zaupata. Kako boleče bi bilo, če bi kateri od zaročencev mislil, da so npr. otroci za zakon nepotrebni ali pa bi to prelagal le na drugega zaročenca, rekoč »mene otroci ne zanimajo« ali pa »otroci naj bodo tvoja skrb«. Vse več pa je tudi takih zaročencev, ki imajo za sabo že kakšno bolečo življenjsko izkušnjo, morda nesrečen zakon ali pa nezakonskega otroka, ki si želi samo eno: imeti mamo in očeta. Tudi takrat je pomembno, da si zaročenca odkrito pogledata v obraz in si povesta, čigavi so ti otroci. Če sta verna, bosta lahko mirno rekla: »Ni važno, čigavi so! Odslej so najini.«

Čas pred poroko je še posebej blagoslovljen, ker lahko sanjata o svoji bodoči družini. Lepo je, če svoje sanje drug drugemu tudi zaupata.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (01/2024).