Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Da sonce ne bi umrlo

Objava: 29. 11. 2022 / 14:22
Oznake: Praznična
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 29.11.2022 / 14:28
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Da sonce ne bi umrlo

Da sonce ne bi umrlo
Praznična
Decembrska praznovanja, obredi in navade, ki prinašajo svetlobo v najtemnejši del leta. FOTO: Shutterstock
Pozimi so dnevi najkrajši in noči najdaljše, naravne svetlobe je najmanj. A dodatna razsvetljava in ogrevanje v tem času nista le osnovni bivanjski – eksistencialni in zdravstveni – potrebi. Z njima povezana ravnanja tako danes kot v preteklosti niso zgolj pragmatična, pač pa polna simbolnih pomenov, ki so pogosto povezani tudi z različnimi prazniki, vse od začetka adventa pa do svečnice.

Svetloba ustvarja občutek prazničnosti in domačnosti

V sodobnosti je zima čas »veselega decembra« in božičnih oziroma prednovoletnih (svetlobnih) aranžmajev, s katerimi si krasimo domovanja, delovne in javne prostore, mestne oziroma vaške trge, ulice in tudi zasebne balkone ter dvorišča. Čeprav morda ne odkrito, a vsaj z medsebojnim primerjanjem tako ljudje kot kraji med sabo s temi aranžmaji tudi tekmujejo. V Sloveniji, denimo, poznamo natečaje za najlepše novoletno okrašene (in razsvetljene) domove, balkone ali dvorišča, s svetlobnim okrasjem se po izvirnosti, nenavadnosti ali »specifičnosti« med sabo primerjajo tudi večja ali manjša slovenska mesta in vasi. V vseh teh primerih so svetila in z njimi svetloba – morda ravno zaradi vse krajšega dne – nujna in nepogrešljiva sestavina.

Članek je v celoti objavljen v reviji Praznična, zima 2022.

Tudi v preteklosti je bila svetloba pozimi še kako pomembna. Pred desetletji, ko je bil način življenja na splošno bolj povezan z naravo in odvisen od nje, so v tem času ljudje »ustvarjali« svetlobo na najrazličnejše načine. Marsikatero svetilo jih je obenem tudi grelo, običajno kamini in najrazličnejše peči. Z vidnimi, naravnimi ali zgolj navideznimi plapolajočimi ognjenimi zublji so danes tudi ti prav tako pogosto del naših predstav o udobju, toplini in tudi medčloveški bližini.

Tako najrazličnejša svetila kot kamini in peči so torej že krepko del naših potrošniških navad in predstav, saj tudi pri nas že dolgo ni nič nenavadnega, da poseben televizijski kanal vseskozi predvaja le v kaminu goreč ogenj in spremljajoče zvoke prasketanja. Televizijski zaslon tako ponuja vsaj podobo in zvoke, če si človek že ne more privoščiti prave svetlobe in toplote ognja – in morda tudi z njima povezanega (zimskega) vzdušja. Primer tako kaže, kako ne le v preteklosti, ampak tudi danes tako svetloba kot toplota sploh v zimskih dnevih nimata le dobesednega, ampak tudi preneseni, simbolni pomen.

Kot ponazoritev bližajočega se učlovečenja Kristusa – luči – naj bi vsako adventno nedeljo prižgali po eno svečo več.

Adventni venček in božični čok

V adventnem času kot času (duhovne) priprave na božič, ki se začne na prvo nedeljo po 26. novembru, so ogenj in spremljajoča svetloba ter toplota stalne sestavine tako vsakdanjika kot tudi posebnih, prazničnih priložnosti in ritualnih praks. V preteklosti je bil advent po odrekanju in umirjenosti v marsičem celo podoben predvelikonočnemu postnemu času, na kar kaže tudi dejstvo, da so se nekateri še v drugi polovici 20. stoletja držali takrat neobveznega posta. S svetlobo pa so bili povezani še v 17. stoletju znani koledniški obhodi na Koroškem, v katerih so sodelovali predvsem otroci. Tisti, ki so na jutranjih nedeljskih mašah, zornicah, na glavi nosili iz zelenja spletene vence, okrašene z gorečimi svečami, so se prav posebej imenovali adventni otroci.

Nerazsekan večji kos debla so na sveti večer oz. predvečer božiča obredno zanetili na ognjišču, kjer naj bi počasi tlel do novega leta ali celo svetih treh kraljev.

Advent je še danes najbolj prepoznaven ravno po spremljajočem okrasju – adventnem venčku, katerega temeljne sestavine so tudi štiri adventne sveče. Kot ponazoritev bližajočega se učlovečenja Kristusa – luči – naj bi vsako adventno nedeljo prižgali po eno svečo več. Najzgodnejša pričevanja o adventnih venčkih so iz današnje Avstrije, Nemčije, Belgije in Švedske. Na Slovenskem naj bi jih najprej poznali Slovenci v Kanalski dolini že na začetku 20. stoletja, drugod so se uveljavljali v obdobju med obema svetovnima vojnama, zares množični pa so adventni venčki postali od osemdesetih let 20. stoletja. Razmahnile so se tudi številne delavnice njihove izdelave, v zadnjih letih pa velike adventne vence marsikje postavljajo tudi sredi naselij. Tako se je denimo Mostec pri Dobovi ob slovensko-hrvaški meji več let ponašal z največjim adventnim vencem na prostem v Sloveniji, a v Dolgih Njivah pri Voličini v Slovenskih goricah naj bi pred leti postavili še večjega, ki je zato vpisan tudi v Guinnessovo knjigo rekordov.

V preteklosti je bilo s skrbjo, »da sonce ne umre« − kot so razlagali etnologi – v adventnem času povezano tudi kurjenje drevesnih panjev oziroma čokov, o katerem je poročal že Valvasor. Nerazsekan večji kos debla so na sveti večer oz. predvečer božiča obredno zanetili na ognjišču, kjer naj bi počasi tlel do novega leta ali celo svetih treh kraljev, 6. januarja. Da bi ogenj dlje časa gorel, so čok ponekod tudi oblivali z vinom in mu darovali jedi, njegova svetloba pa naj bi pomagala tako oslabljenemu soncu kot dušam rajnih, za katere so verjeli, da se vračajo med žive tudi v tem delu koledarskega leta.

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, zima 2022. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.

Kupi v trgovini

Naročnine
23,60€ Poglej izdelek: Praznična
Nalaganje
Nazaj na vrh