Rimski gradual in z njim Misal prinašata odlomek iz Janezovega evangelija (Jn 6,56): Gospod govorí: Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Preprosti gradual, od koder smo prilagodili spev, daje na razpolago besedilo iz istega odlomka: Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. (Jn 6,51a), skupaj s psalmom 23.
Ker je bil praznik sv. Rešnjega telesa in krvi na vesoljno Cerkev razširjen šele leta 1264 pod papežem Urbanom IV., imajo njegova besedila in melodije poznejši izvor: njegovo liturgijo je sestavil sv. Tomaž Akvinski († 1274), melodije pa so izposojene iz drugih nedelj ali praznikov. Tema samega praznika, obhajanja evharistije in procesije zasveti v vzkliku Exultate – jubilate iz vrstice psalma v vstopnem spevu: 

Vriskajte Bogu, našemu pomočniku, vzklikajte Jakobovemu Bogu (Ps 81,2).

Vsi spevi s slednico vred izražajo globoko občudovanje in prekipevajoče veselje nad tem, kako čudovito Gospod ostaja z nami v sveti evharistiji in nam zagotavlja svojo navzočnost do konca časov!

V primerjavi melodij nas preseneti vzporednost s spevi 6. postnega tedna, a te vzporednice imajo smisel, saj vsako evharistično praznovanje, vsako sveto obhajilo oznanja smrt Gospoda. Kruh in vino sta posvečena ločeno. Na podlagi besed posvetitve je pod podobo kruha Gospodovo telo predstavljeno kot brezkrvno in neživo, Gospodova kri pa je ločena v kelihu. 

Toda naša vera nam pravi, da je Kristus pod obema podobama polno navzoč.

Branje celotnega šestega poglavja Janezovega evangelija nas vodi, tako pokojni papež Benedikt XVI., od razmišljanja o čudežni pomnožitvi, med katero je pet ječmenovih hlebov in dve ribi zadostovalo, da se je nasitilo pet tisoč mož, do povabila, ki ga Jezus namenja tistim, ki jih je nasitil, naj delajo za jed, ki ostane za večno življenje. Želi jim pomagati razumeti globok pomen čudeža, ki ga je storil; da jih je s tem, ko je na čudežen način nasitil njihovo fizično lakoto, pripravljal sprejeti oznanilo, da je on kruh, ki je prišel iz nebes (prim. Jn 6,41) in dokončno nasiti.

Obhajilni spev lepo izpostavlja, da Jezus govori o sebi kot o resničnem kruhu, ki je prišel iz nebes in je sposoben ohranjati pri življenju ne samo nekaj trenutkov ali pa del poti, temveč za vedno. 

Skupaj s psalmom 23, ki ga zna na pamet skoraj vsak katoličan (ali pa se ga čimprej naučite), postane obhajilni spev na praznik Telovo po eni strani popolno zagotovilo Božjega varstva, po drugi strani pa izraža vernikovo čisto zaupanje v moč evharistije. Kakor pastir objame svojo ovco, ki se v popolnem občutku varnosti privije k njemu, tako Kristus objame dušo, ki izpoveduje vero v njegovo navzočnost pod podobo evharističnega kruha. Aleluja, dodana na koncu speva, je nekakšna analogija z vstopnim in darovanjskim spevom, hkrati pa nežno vodi k temeljni ideji celotnega praznika, k hvaležnemu vzhičenju srca, ki si da duška v telovski procesiji.