Zapri
Iskanje

Benjamin Siter: Kaj moškemu danes jemlje moči?

Za vas piše:
Benjamin Siter
Objava: 19. 09. 2022 / 10:27
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 23.09.2022 / 21:35
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Benjamin Siter: Kaj moškemu danes jemlje moči?

Benjamin Siter: Kaj moškemu danes jemlje moči?
Božje okolje
Benjamin Siter, voditelj društva Družina in Življenje, je zapis najprej objavil v reviji Božje okolje. FOTO: Andrej Praznik
Vprašanje je morda zastavljeno nekoliko napak. Moškemu nič ne jemlje moči. Odpove se ji sam, pa se tega sploh ne zaveda. Pogosto se ne zaveda niti, da »moško moč« ima.

Živi v laži in si ne prizna, da je v življenju kar nekaj področij, ki »ne štimajo«. Tudi z menoj je bilo nekaj časa podobno. Bilo je več življenjskih področij, na katerih nisem in nisem našel moči za spremembe. Najhuje je bilo, da sem se s statusom quo na telesnem, duhovnem, odnosnem, vzgojnem, pa tudi na področju poslanstva in gmotnega do neke mere že sprijaznil in skoraj prenehal verjeti, da je mogoče živeti drugače. Potem pa mi je vabilo prijatelja in sodelavca Aleša Čerina v program Exodus 90 spremenilo življenje. Za vedno.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje.

90 dni hladnih tušev, tri leta pozneje

Izkazalo se je, da je bilo prvih 90 asketskih dni zgolj uvod v daljši, celovit program krščanske formacije, ki smo ga s skupino mož letos spomladi tudi sklenili. In če sem na začetku naivno mislil, da bom po treh mesecih že prispel v »obljubljeno deželo«, mi je po treh letih jasno, da še danes nisem »tam«. Zato, ker tudi ni mišljeno, da bi na tej strani večnosti »tja« dokončno »prispel«.

Kar pa nikakor ne pomeni, da pot formacije, truda in dela na sebi nima smisla. Na njej sem se doslej naučil, da se bom moral za »obljubljeno deželo« boriti vse dni, dokler sem na svetu. Alternativa je življenje nemoči, obupa in vdanosti v usodo. (Žal) vmesne poti ni.

Če sem na začetku naivno mislil, da bom po treh mesecih že prispel v »obljubljeno deželo«, mi je po treh letih jasno, da še danes nisem »tam«.

Tisti trenutek, ko in če se bom (spet) ustalil v udobju vsakdanjega življenja in se prenehal boriti za spremembe na bolje v svojem življenju in v svetu, bom nazadoval in začel izgubljati težko pridobljeno moč.

Žalostno dejstvo je, da v coni relativnega udobja – in posledične nemoči – danes živi večina mož. Bog pa nas poziva k dejavnemu življenju, k borbi: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi« (Ef 5,16).

Če ima možakar to srečo, da je poročen, je ob njem pogosto »huda« tudi njegova žena, ki se zaveda, da je njen mož poklican k nečemu več. Če njenih opozoril ne sliši, postane njegova nemoč vedno bolj vidna najprej v lastni družini, vse manj ima spoštovanja s strani žene, obenem pa krni tudi njegova vzgojna moč, kar ga vodi v nadaljnjo resignacijo in umik.

Naši možgani upravičijo vse

Sčasoma si s pomočjo racionalizacije izmisli zgodbe o tem, zakaj je prav, da je življenje tako in da se tako in tako »ne splača« boriti se. Tem zgodbam verjame večino časa, obenem pa se globoko v sebi zaveda, da živi v laži. Zato si poišče uteho v alkoholu, pornografiji, deloholizmu ali perfekcionizmu, ki mu pomaga prikriti dejstvo, da ne živi življenja v polnosti, kakršnega zanj želi Bog (prim. Jn 10,10), in tako izgubi še tisto malo moči, ki mu je ostala.

Ko tak moški vedno bolj živi le zase in za kratkotrajne užitke, postaja vse bolj ciničen ter opusti primerno skrb za fizično kondicijo.

Ko tak moški vedno bolj živi le zase in za kratkotrajne užitke, postaja vse bolj ciničen ter opusti primerno skrb za fizično kondicijo, s čimer se odpove moči še v njenem najbolj rudimentarnem telesnem pomenu. Ali, povedano z besedami prijatelja iz bratovščine Exodus, postane »kuhan makaron« :)

Izjeme so moški, zasvojeni s športom in zunanjo podobo, vendar tako pridobljena fizična moč tudi »ne šteje zares«, saj gre v bistvu še vedno za obliko pobega od prave resničnosti ter poklicanosti in za iskanje zunanje potrditve.

Neurejeni odnosi s primarno družino

Čeprav v splošnem velja, da je pomen odnosov bolj poudarjen pri ženskah, pa moškim pogosto jemlje moči predvsem nerazčiščen odnos s primarno družino. V Sloveniji smo priča pojavu pretirane čustvene navezanosti na starše v odrasli dobi in želji, da bi jim še vedno ugajali in občutek lastne vrednosti črpali iz njihovega odobravanja. Osvobajanje od teh bremen je dolgotrajen proces, v katerem si je treba najprej priznati, da ravnanje naših staršev ter vzorci, ki so jih v nas »zapekli«, gotovo niso bili vedno pravi. Da jih torej ni treba (več) braniti.

V Sloveniji smo priča pojavu pretirane čustvene navezanosti na starše v odrasli dobi.

Pri prepoznavanju nezdrave dediščine primarnih družin so lahko žene odlične pomočnice, vendar je potrebno za pripravljenost prisluhniti njihovim kritičnim besedam na račun primarne družine zbrati nekaj moči in tudi poguma. Naloga moža je, da v čustvenem smislu »zapusti očeta in mater in se pridruži ženi« (prim. 1 Mz 2,24). Če ostaja pripet na primarno družino – še posebej na mamo! – nima nobene možnosti, da bi spoznal svojo pravo moško moč.

Moški si mora najprej dovoliti biti jezen, v naslednji fazi pa mora v prisluškovanju Božjemu glasu poiskati moč za odpuščanje za vse, kar v primarni družini ni bilo prav, ter prevzeti odgovornost za svoje odraslo življenje.

Kdo je kriv in kdo me bo pohvalil

Največ moči izgubimo, kadar živimo v miselnosti žrtve, ki dovoljuje preteklosti, da nas obvladuje; kadar nenehno žalujemo zaradi krivic, ki so se nam v življenju zgodile in glede njih nismo pripravljeni ničesar storiti – niti takrat ne, kadar se dogajajo še v odrasli dobi. To se sliši čudno, vendar nam vloga žrtve do neke mere ustreza, saj je na neki perfiden način udobnejša in nas reši odgovornosti. Tako se lahko npr. v neskončnost pritožujemo nad slabo plačo, ubijalskim urnikom ali šefom, ki nas ne upošteva, ne potrudimo pa se, da bi službo zamenjali. Saj konec koncev ne verjamemo, da smo boljše vredni.

Če občutek lastne vrednosti in potrditve iščemo v pohvalah drugih ljudi in ne v sebi ter v odnosu z Gospodom, pa je sploh hudo, saj nas lahko potegne v vedno globlji vrtinec perfekcionizma.

Največ moči izgubimo, kadar živimo v miselnosti žrtve, ki dovoljuje preteklosti, da nas obvladuje; kadar nenehno žalujemo zaradi krivic, ki so se nam v življenju zgodile.

Pri tem pa, ironično, ne gre za »perfektno« opravljeno delo, ki bi nam dajalo pristno notranje zadovoljstvo in vedno več moči, temveč gre za nenehni strah, ki kljuva v ozadju vsakega takega projekta – »kaj si bodo pa mislili?« V nas, Slovence, je strah pred negativnim mnenjem drugih »zapečen« od najmlajših let. Ne zavedamo se, da se s tem odpovemo še zadnjim trohicam moči, ki bi jih kot moški morali imeti.

Pomislimo na konkretne može, ki jih poznamo in ki se počutijo nekaj vredne le, če so uspešni na delovnem mestu, če jih ljudje pohvalijo, če so dovolj »pridni«, če imajo določene statusne simbole – pa naj bo to izklesano telo, dober avto, dizajnerska oblačila, potovanja, do zadnje pičice urejena okolica hiše. Vprašajmo se, kakšne so posledice družbe, v kateri prevladujejo takšni moški?

Nevarne družbene posledice

Takšen šibak moški nima moči, da bi spregovoril resnico, in raje živi v laži. Resnica namreč zahteva pogum in ranljivost, ko si upaš tvegati tudi takrat, ko te je strah. Ko imaš kepo v grlu, pa vendarle spregovoriš, se izpostaviš. Jordan Peterson pravi: »Če vaše življenje ni, kar bi lahko bilo, poskusite govoriti resnico. Če se obupno oklepate neke ideologije ali se vdajate nihilizmu, poskusite govoriti resnico. Če se čutite šibke, zavrnjene, obupane in zmedene, poskusite govoriti resnico. V raju vsi govorijo resnico. Zato je raj.«

Korenina totalitarizma se na individualni ravni zgodi takrat, ko si se zavestno – vedoč, da ni prav! – pripravljen prilagoditi.

Móž, ki so pripravljeni tvegati ne-sprejemanje okolice in se postaviti za to, kar je prav, v naši družbi kronično primanjkuje. Zato se nam dogajajo mehke oblike totalitarizma, saj je po besedah Aleksandra Solženicina ravno takšno družbeno ozračje, prežeto z občutkom nemoči in s strahom pred mnenjem drugih, odličen humus za pojav totalitarne družbe: »Predpogoj zanjo je pripravljenost vseh, da ves čas lažejo vsem o vsem,« pravi. Korenina totalitarizma se na individualni ravni zgodi takrat, ko si zavestno – vedoč, da ni prav! – pripravljen prilagoditi, spremeniti svoj način razmišljanja, govorjenja in delovanja. Ker si šibek in nimaš moči.

Priborimo si nazaj svojo moč

Kaj lahko torej še storimo? Priborimo si nazaj svojo moč. Podajmo se na tvegano, zahtevno in vse življenje trajajočo pot rasti z zavestjo, da tostran večnosti ne bomo nikoli prišli do cilja, da pa je hoditi po tej tvegani, naporni poti rasti, razvoja, resnicoljubnosti, poguma in moči neskončno vredno in da druge, sluzave, poni(ža)ne variante v svetu, v katerem bivamo, niso več sprejemljive.

Na tej zahtevni poti bomo lahko uspešni le, če bomo vsak dan poiskali moč v Gospodu, Stvarniku nebes in zemlje, ter ohranjali zavedanje, da lahko pravo moč najdemo samo v Njem. Apostol Pavel nam to zelo jasno pove: »Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči.« Prisluhnimo mu v vsej resnici in ponižnosti, ki jo premoremo. Splača se!

Članek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje (4/2022). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Spremljajte Božje okolje tudi na Facebooku

Nalaganje
Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Ob praznikih smo za vas pripravili e-darilo: 

pričevanje Glorie Polo: Zadela me je strela

Kliknite tukaj

Close