Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst. 

Kako počasi so zrna peska zapuščala zgornjo polovico! Prav po polžje počasi. A končno! Zadnje zrno je padlo in ekipi ni uspelo uganiti pravilnega gesla. Čas je bil tokrat na naši strani.

Zdi se mi, da smo tudi mi večkrat osredotočeni na čas, ki ga imamo. Včasih nam beži, uhaja. Ko se družiš s prijatelji, ko počneš kaj vznemirljivega ali zanimivega. Še posebej hitro teče takrat, ko si vse svoje obveznosti (recimo učenje pred testom) preložil na zadnji trenutek. Takrat ko se jih le lotiš, se ti zdi, da čas teče neizprosno hitro. 

Spet drugič gre čas neskončno počasi. Pri profesorju ali učitelju, ki dolgočasno poučuje, pri opravljanju gospodinjskih opravil, marsikomu tudi pri daljši molitvi (recimo rožnem vencu). Takrat se zdi, da se številke na uri nikamor ne premakne...