Zapri
Iskanje

Gašper Kočan: »Človek kot duša je na poseben način oživljeno bitje«

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 30. 12. 2021 / 00:30
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 28.12.2021 / 18:04
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Gašper Kočan: »Človek kot duša je na poseben način oživljeno bitje«

Gašper Kočan: »Človek kot duša je na poseben način oživljeno bitje«
»Brez duše o našem telesu ne bi mogli govoriti kot o človeškem telesu.« FOTO: Pexels
O tem, kaj je duša, kako pojem duše razlaga Cerkev, kje v Svetem pismu najdemo omembo duše, ter tudi o tem, kako naj posameznik skrbi za čistost svoje duše, smo se pogovarjali z Gašperjem Kočanom, duhovnikom ljubljanske nadškofije in nekdanjim gojencem rimskega kolegija Germanik, ki je v začetku letošnjega novembra na Teološki fakulteti Papeške univerze Gregoriana uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Aktualnost pojma duše za sodobno teološko antropologijo.

Človek je živa duša … 

Pogosto rečemo, da človek ima dušo, kot da bi bila duša nekaj drugega, nekaj, kar ima človek v posesti. Zato dr. Gašper Kočan na začetku najinega pogovora poudari, da človek je duša. 

»Če rečemo, da človek je duša, mislimo s tem na bitje, ki je ustvarjeno s posebno pozornostjo in ljubeznijo; bitje, čigar življenje ne izvira v njem samem, ampak mu je podarjeno. Sveto pismo to lepo opisuje s podobo o stvarjenju človeka: "Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša" (1 Mz 2,7).« 

Dr. Gašper Kočan. FOTO: Vatican Media

Človek je duša zato, ker mu je tako življenje namenil Bog. »Življenje torej ne vstopa v človeka po prvem vdihu, ki bi ga človek vdihnil sam vase, ampak priteka vanj po dihu, ki ga vanj dihne Stvarnik. Človek kot duša je navdihnjen. Oživljajoči Božji duh je izraz Božjega odnosa do človeka in ta odnos človeka bivanjsko vzpostavlja in zaznamuje od vsega začetka. Vendar ima ta dih prostor v telesu. Brez njega bi bilo življenje, ki ga prinaša oživljajoči dih, brez prave podlage. Človek kot duša je torej na poseben način oživljeno bitje, ki stremi po preseganju svoje podvrženosti naravnim procesom.«

Človek ima dušo … 

Tudi s to trditvijo se lahko strinjamo, pravi dr. Kočan, in pojasnjuje: »Če rečemo, da človek ima dušo, mislimo s tem na zmožnosti, ki so lastne le človeku: razum, zmožnost moralnega odločanja, samozavedanje. Prek teh zmožnosti človek presega samega sebe in se odpira Božjemu. Zmožen je spoznavati Boga, se ga spominjati, se zavedati njegove prisotnosti v sebi in ga ljubiti. Vse te duševne zmožnosti pa imajo za podlago telesne procese. Vzemimo za ilustracijo balon. Brez gumijastega oboda balon ne bi mogel biti napihnjen, vendar pa za to potrebuje vpihavanje zraka od zunaj. Podobno je človekova duša vezana na telo, a hkrati odprta za delovanje Božjega. Velja pa tudi obratno: brez duše o našem telesu ne bi mogli govoriti kot o človeškem telesu.«

Človek kot duša je torej na poseben način oživljeno bitje, ki stremi po preseganju svoje podvrženosti naravnim procesom.

Duša v nauku cerkvenega učiteljstva 

»Cerkveno učiteljstvo je bilo pozorno, da je vedno ohranjalo ravnovesje med duhovno naravo duše in njenim Božjim izvorom na eni strani ter tesno povezanostjo duše s telesom na drugi strani. To prepričanje je Cerkev vodilo v zavrnitev različnih zmotnih naukov: o Božji naravi duše, o njenem predobstoju ali o preseljevanju iste duše v različna telesa. Duša pripada vsakemu človeku posebej in je od Boga ustvarjena ob spočetju. Ključno povezanost duše in telesa v celoviti človeški osebi je potrdil koncil v Vienni (1311–1312), medtem ko je peti lateranski koncil (1512–1517) potrdil nauk o nesmrtnosti duše. Leta 1979 je Kongregacija za nauk vere potrdila preživetje in obstoj duhovnega elementa po smrti človeka na način, da lahko govorimo o obstoju človeškega jaza. Ta duhovni element imenujemo duša.«

»Sveto pismo je duša teologije« 

»Med teologi velja, da je Sveto pismo duša teologije. Morda ravno zato, ker je navdihnjeno po Svetem Duhu,« pravi Gašper Kočan. »V razodetem besedilu s slovensko besedo duša prevajamo hebrejsko besedo nepeš in grško besedo psyhè. Že prevajalci starozaveznih hebrejskih besedil v grščino (septuaginta) so opazili, da hebrejske besede nepeš ne morejo kar vsevprek prevesti z grškim izrazom psyhè. Zato so kar v 150 primerih hebrejsko besedo prevedli drugače. Beseda nepeš ima namreč veliko možnih pomenov: grlo, vrat, želja, hrepenenje, duševnost kot sedež čustev, življenjska sila, oseba, nadomešča pa tudi osebni zaimek. Duša je tipično človeška, duh pa v glavnem Božja dimenzija. Duša molivca nastopa pogosto v psalmih. O duši, ki je ustvarjena za nesmrtnost, govori Knjiga modrosti – pozna starozavezna knjiga, napisana v grščini. V Novi zavezi duša večkrat pomeni človeško naravno življenje, potrebno Božjega odrešenja. Apostol Pavel v svojih pismih uporablja izraz duša zgolj enajstkrat. Nova zaveza v središče postavlja novost Jezusa Kristusa in dar Svetega Duha. Ta novost zahteva prenovo življenja celega človeka. Ves človek z dušo in telesom mora biti prenovljen po Sinu v Svetem Duhu.«

Vzemimo za ilustracijo balon. Brez gumijastega oboda balon ne bi mogel biti napihnjen, vendar pa za to potrebuje vpihavanje zraka od zunaj. Podobno je človeška duša vezana na telo, a hkrati odprta za delovanje Božjega.

Za svetost svoje duše poskrbimo z rednim zakramentalnim in molitvenim življenjem 

»Pri maši po obhajilu pogosto molimo molitev "duša Kristusova, posveti me". Obhajilo, ki je vrhunec zakramentalnega življenja, pomeni med drugim tudi združevanje naše duše s Kristusovo. On je v polnosti kot Božji Sin uporabljal človeške zmožnosti razuma, volje in zavesti, da je v človeški naravi s človeško dušo in telesom v polnosti živel svoje Božje sinovstvo,« razlaga naš sogovornik. 

»Skrbeti za čistost in svetost duše pomeni skrbeti tako za svoje telesno in duševno zdravje, za red in darovanje samega sebe, poglabljanje spoznanja o Bogu, presojanje vsega v njegovi luči, urjenje volje, kot tudi vstopanje v delovanje milosti, ki nas mora prenoviti in povzdigniti v Božje življenje. To pa je možno v ponižni prošnji z rednim zakramentalnim in molitvenim življenjem,« nas v zaključku opomni dr. Gašper Kočan. 


Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh