A materni jezik vendarle ostaja osrednji steber. Tole o njem na podlagi razpoložljivih podatkov pove umetna inteligenca: »Materni jezik je temeljni element identitete posameznika in skupnosti. Igra ključno vlogo pri oblikovanju miselnih procesov, čustvenega doživljanja in medsebojnih odnosov. Poleg tega je ključen za prenos kulture, tradicije in znanja iz ene generacije na drugo. Materni jezik omogoča ljudem, da se bolje izražajo, razumejo in povezujejo z drugimi. Prav tako je neprecenljiv pri učenju in razvoju spretnosti, saj je osnova za usvajanje drugih jezikov. Zato je ohranjanje in spodbujanje uporabe maternega jezika ključnega pomena za ohranjanje kulturne raznolikosti in krepitev povezanosti v družbi.«

Materni jezik vendarle ostaja osrednji steber.

Kakšne pomembne stvari so zajete! Zaradi maternega jezika sploh lahko mislimo, čustvujemo, spletamo medsebojne odnose, prenašamo tradicijo in se učimo drugih jezikov. Ne bomo rekli, da brez znanja materinščine vse to razpade, saj so v določeni meri vse te življenjske reči vezane na jezik sam, ki torej ni nujno materinščina, a slednja je po definiciji prva in naravna.

Pot maternega jezika se velikokrat zdi najtežja, saj nega jezikovne kondicije zahteva napor, posebej v neslovenskem okolju. Milka Hartman, pesnica z avstrijske Koroške, materino besedo primerja z očnico, torej s planiko. Ne samo po tem, da je lepa, kot ta gorski cvet, pač pa tudi po tem, da je ni lahko doseči. Včasih do nje prideš šele po napornem plezanju nad »črnotemnimi prepadi«. V zgodovini to marsikdaj ni bilo samo naporno, pač pa tudi nevarno, saj je bil slovenski jezik kdaj celo prepovedan.

Pot maternega jezika se velikokrat zdi najtežja, saj nega jezikovne kondicije zahteva napor, posebej v neslovenskem okolju.

Ob letošnjem kulturnem prazniku smo gostili dddr. Miro Delavec Touhami, ki je govorila o Josipini Turnograjski, saj mineva 140 let od njene smrti. Nanjo se nismo spomnili le zato, ker je bila prva slovenska pisateljica, pesnica in skladateljica, pač pa še posebej zato, ker je bila zelo zavedna Slovenka, ko to še zdaleč ni bilo samoumevno, in znotraj tega neomajna uporabnica slovenskega jezika. Gostja je še posebej poudarila, da je to lep zgled tudi za nas, ki živimo v večkulturnem svetu.

Na materni jezik sem se spomnil pravzaprav zato, ker sem razmišljal, da je marec še posebej posvečen mamam. In na koncu vidimo, da bi zanje težko našli večji poklon, kot je jezik, ki se imenuje po njih.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (03/2024).